Komentar Primoža Kališnika: Kesanje Frančka Piromančka

Včasih je treba stvari narediti vnaprej. Se pravi prej, kot je to običajno, in takrat je težko razumeti, da je edini pravi trenutek tisti, ki ga živimo, da prihodnost ni pomembna, ker nanjo nimamo vpliva.

Da je pomembna preteklost, seveda, če se iz nje kaj naučimo.

Če se ne, je to slabo.

Obstaja, kako naj rečem, en klub, ki se mu reče Stoiki. Stoiki nam odsvetujejo pripisovanje prevelikega pomena daljni prihodnosti, zanemarjanje sedanjega trenutka, saj je prihodnost hkrati negotova in zunaj našega neposrednega nadzora. Resnično mesto našega nadzora in zato naša glavna skrb je tukaj in zdaj, od trenutka do trenutka. V sedanjem trenutku se učimo iz preteklosti in pripravljamo na prihodnost.

Cilj stoicizma, športa članov kluba Stoiki, je doseči notranji mir, tako da se premaga stiska in vadi samonadzor.

Gre za kakovost doživljanja bolečine ali težav, ne da bi se pritoževali ali kazali svoja čustva.

Res hecen klub. Skoraj se mi zdi, da bi bili skoraj vsi Slovenci lahko člani tega kluba.

Nimamo pojma, kako bo v prihodnosti, sedanjost nas osemenjuje v glavo, da preživimo, se borimo od trenutka do trenutka.

Res ne vem, zakaj pri nas ni več Stojanov. To ime bi moralo biti bolj razširjeno, glede na število črk, ki si ga ime deli s klubom Stoiki …

Mi pa smo večinoma Novaki. Če besedo z malo začetnico prevedeš v angleščino, dobiš pojasnilo, da je to oseba, ki je nova v organizaciji ali dejavnosti. Skratka, začetnik.

Začetnik pri nas ni tisti, ki nekaj začne, pač pa tisti, ki nič ne zna. Če pogledamo v politiko, je začetnik oseba, ki nič ne zna, pa vseeno vse začne in seveda vse zajebe.

Mi, ki to gledamo, pa smo iz kluba Stoiki.

Zaradi tistega, kar počnejo, je naša glavna skrb tukaj in zdaj, od trenutka do trenutka. V sedanjem trenutku se učimo iz preteklosti in pripravljamo na prihodnost, kar je filozofska razlaga, v prevodu našega življenja pa pomeni, da smo take začetnike v preteklosti že videli, da vemo, kaj bo z njimi, in se pripravljamo na čas, ko jih ne bo več, na prihodnost, ko bodo ene začetnike zamenjali drugi.

Torej, mi zares lahko živimo v sedanjosti. To je dobro, ker lahko pozabimo vse za nazaj, za naprej pa tako in tako nič ne razmišljamo, ker vemo, da bo prihodnost ena sama jeba.

To je optimizem po slovensko.

Optimizem, teorija, v filozofiji, pravi, da je svet najboljši od vseh možnih svetov, ali, v etiki, da je življenje vredno živeti.

Ja seveda, kam boš pa, živ, šel živet s tega sveta? Na Luno? To bi bilo sicer zabavno, še zlasti če bi ugotovil, da si prvi, ki je bil tam …

Optimizem je beseda, ki najlepše razloži, da smo obsojeni na ta planet.

Morda je komu ta planet sicer nekaj številk prevelik, ampak, a ne, za živeti je pa kar dober. Glede na to, da nanj ne pridemo po svoji volji, pa tudi odidemo z njega večinoma ne, ker bi si to tako zelo želeli.

Albert je bil eden večjih možganov civilizacije, pravijo. In je spustil tisto, da je človek edina žival, ki drugim povzroča bolečino brez drugega cilja, kot da to pač počne.

In da ljudje nismo srečni, sta kriva dva sovražnika: bolečina in dolgčas.

V bistvu je Einstein svoj optimizem najbolje izrazil s svojim pesimizmom glede naseljevalcev tega planeta.

Ampak, a ne, nekaj je imel prav. Najbolj razsuti ljudje in nacije počnejo najslabše stvari. In, drugo, kot se reče pri nas, ljudem je dolgčas, pa delajo pizdarije.

S pizdarijami je tako, da se močno upirajo stoicizmu. Namreč, naredimo jih danes, a nas bodo, če smo dobro zastavili, spremljale tudi v prihodnosti.

Torej, a ne, edina stvar, ki ima zagotovo vpliv na prihodnost, je pizdarija. Neumnost, težava, nadloga, s tremi lepšimi izrazi po slovensko.

Torej, da ne bom vulgaren, ker to res ne želim biti, naslednje leto ne bom delal pizdarij, pač pa, po Franu, slovenskem spletnem jezikovnem portalu, le neprimerna, grda in slaba dejanja.

Mogoče Frana ne bi smeli jemati preveč zares, tako kot prej Stojana in stoikov ne. Čeprav je Fran močnejši. Fran je več kot polovica imena Franček.

Beseda Franček zame ne pomeni življenja v sedanjosti, pač pa spomin na preteklost. Namreč, nekoč sem napisal eno pesem, ki je slavila ekološko ogrevanje. Torej kurjenje z ognjem.

Naslov pesmi je bil Franček Piromanček.

Če sem zapisal, da nas pizdarije spremljajo v prihodnosti, je bilo pri meni tako, da se je Franček Piromaček izkazal za pizdarijo iz moje preteklosti.

Torej za neprimerno, grdo in slabo dejanje, ki se norčuje iz gasilcev. No, vsaj enega, ki se je na družbene stroške rad igral z vžigalicami blizu kmetije z, recimo, slamnato streho.

Ena njegova iskriva, mislim, iskrica Frančka Piromančka, je osmodila sloves vseh gasilcev.

Nekoč sem bil jezen, ker so mi prijatelji iz mladosti pesem na neki način ukradli, zdaj sem jezen nase, da sem jo napisal.

Lansko leto je bilo leto gasilcev in ne leto naravnih nesreč. Torej, zdaj smo v trenutku, ko člani kluba Stoiki malo odpovedo: težko bomo živeli v sedanjosti, iz trenutka do trenutka, če bomo pozabili, kaj so gasilci za nas naredili lani.

Oni so nas namočili, marsikje, v sedanjost.

Pogosto se ne zavedamo, sem prepisal, da mnoge naše skrbi lahko izvirajo iz naše napačno usmerjene pozornosti. Kot brezupna zgodovinska sonda preusmerjamo svoj miselni fokus na slabo zasnovane misije, da bi spremenili preteklost ali napovedali prihodnost.

Obe ti jalovi vrsti namišljenih ekspedicij – plonkam – sta silovito nagrajeni v nečem, kjer je vrednost čas, se pravi v preteklosti in sedanjosti, medtem ko sedanji trenutek nima vrednosti.

S to napako pri določanju prednosti žrtvujemo pravo srečo:

»Prava sreča je uživati ​​v sedanjosti, brez tesnobne odvisnosti od prihodnosti, ne zabavati se z upi ali strahovi, ampak biti zadovoljen s tem, kar imamo, kar je dovolj, kajti tisti, ki je tak, noče ničesar.«

Avtor zapisa menda ni dobro končal, odšel je po svoji volji, pod prisilo, ne da bi bil kaj kriv.

Ampak zapisano pa stoji, a ne, sem vprašal Frančka Piromančka.

»Stoji, kot bi gorelo,« je dejal.