NA EKS

Komentar Mateja Fišerja: Ste pojedli črva?

Če je posameznik vsak dan zmožen pojesti kakšen kos mrtve živali, so kobilice, gosenice in črvi še najmanjše zlo.
Fotografija: Wendy Lu McGill, rejka žuželk, kar je novi izraz v živinoreji. FOTO: FARMSFORORPHANS.ORG
Odpri galerijo
Wendy Lu McGill, rejka žuželk, kar je novi izraz v živinoreji. FOTO: FARMSFORORPHANS.ORG

V zadnjem času je veliko prahu dvignila informacija, da je evropska agencija za varno hrano dovolila uporabo žuželk za prehrano ljudi in živali. Naenkrat so na plan prišli vsi, ki so bili doslej navidezno zakopani pod zemljo ali so se skrivali pod listi na drevesih, od civilnih iniciativ do akademske sfere. Vnela se je debata, ali je prehranjevanje po domače povedano z žuželkami, črvi in gosenicami v današnjem svetu primerno. Mi, ki prihajamo z obrobja in območja, kjer domuje več kur kot ljudi, čeprav smo zrasli na asfaltu, imamo mogoče do tovrstnih informacij in pomislekov nekoliko drugačen odnos kot otroci, ki sta jim podplate grela asfalt in beton centra države. Te živalce naj bi redili kot alternativni vir krmnih surovin za zmanjševanje vplivov živinoreje na podnebje. V osnovni ideji pa gre za zagotavljanje beljakovin, s katerimi naj bi prehranili več kot osem milijard ljudi, ki se nas sedaj vozi s to kroglo okoli sonca. Ok. Res je, da današnji človek ni zgolj potrošnik, ampak v veliki meri koš za smeti. V bistvu se niti ne zavedamo, kaj vse požremo, in da je mogoče šnicl še najmanj sporna stvar, ki ga moški, ženske in vsi drugi dajo v usta. Tukaj smo vsi isti koš, tudi brezmesni. Smo pač v času, ki ima skupni imenovalec manj. Manj porabe mesa, manj moke, soli, sladkorja in preostalih belih stvari, manj pesticidov, manj alkohola in tako naprej. A zdaj pa bomo naenkrat jedli črve ali kaj? To pa je ok?

Na tem mestu moram omeniti, da sem te stvari poskusil pred leti na enem od živilskih sejmov, in zadeva sploh ni problematična. Če je posameznik vsak dan zmožen pojesti kakšen kos mrtve živali, so kobilice, gosenice in črvi še najmanjše zlo. Da se nam, ki smo straight, oni drugi ne bodo privoščljivo smejali, poglejmo sestavnico ene najbolj zelene salame pri nas. Ko beremo sestavnice, moramo vedeti, da so sestavine navedene po količinah od največje do najmanjše. Sestavine: voda, sončnično olje, krompirjev škrob, beljakovine graha 4,00 %, prehranske vlaknine (citrus, indijski trpotec), arome, ekstrakt redkvice, začimbe, sredstva za zgostitev: ksantan gumi (e415) in karagenan (e407), antioksidant: askorbinska kislina (e300), aroma dima, ekstrakt paprike, dekstroza. Pogledamo lahko tudi priljubljen lešnikov namaz, ki je dovoljen tudi za prehrano otrok. Ta vsebuje sladkor, palmovo olje, lešnike 13,00 %, manj masten kakav v prahu 7,40 %, posneto mleko v prahu 6,60 %, sirotko v prahu, emulgator sojin lecitin, vanilin.

Skratka, žuželke so v nekaterih kulturah prisotne od nekdaj, tako kot škampi ali kaviar in girice, ki jim nihče pred uporabo ne odstrani drobovine. Ko se pojavijo novosti, je to v večji meri težava kulturne zaznave kot pa neke realne tehnično-tehnološke implementacije. Saj so naši Romi že od nekdaj gojili črve, ki so jih prodajali vsem dobrim ribičem. Mogoče lahko njih vprašamo, kako se to počne. Tudi tako opevani domači piščanec na kmečkem dvorišču ne je tatarskega bifteka, ampak vse, kar mu pride pod kljun, tudi črve, bi lahko rekli. Hrana je od nekdaj migrirala, in ko je Kolumb iz Amerike pripeljal krompir, koruzo, paradižnik in fižol, zagotovo gorički kmetje niso stali na obali in mu ploskali. Vse novosti, ki jih ne poznamo, potrebujejo čas, da se v nekem okolju ustalijo ali tudi ne. Ste mogoče opazili, da v današnji solati, ki jo kupujemo v trgovini, ni črvov? Se vprašate, zakaj? So morda črvi prenehali jesti solato? Kot kaže, prihaja čas, ko bomo veseli, da v solati najdemo kakšnega črva, ki obogati naš beljakovinski vsakdan. Česar trenutno ne vemo ali ne moremo izračunati, je, koliko smo jih v črešnjah, slivah in solati pojedli doslej.

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije