Komentar Mateja Fišerja: Kekčeve ukane

Poljaki so dokaj veren narod. Poleg Italijanov in Špancev spadajo med najbolj verujoče v celotni Evropi. Sicer pa vsak posameznik v kaj verjame. Nekateri pač verjamejo, da ne verjamejo v nič. Pa naj bo. Vsak, kot se mu zdi najbolje. Nekateri pač verjamejo rekreativno, nekateri pa se v tem želijo postaviti na višjo raven. Vero je najenostavneje posredovati prek zgodb.

Zgodbe so tiste, ki si jih zapomnimo, ki nam dajejo neki okvir, znotraj katerega verujemo. Filmska industrija je posredovanje zgodb nadgradila. V bistvu je iz posredovanja zgodb, kot se je poznalo nekoč, naredila milijardni posel, industrijo. Nekoč so se zgodbe pač širile od ust do ust. Iz roda v rod se je prenašalo tako znanje, izmišljije, kot pričevanja, vojne zmage in srečanja z levom. Na tej poti od ust do ust, na poti med generacijami je zgodba dobivala svoje nadgradnje in prilagoditve v skladu s časom in razmerami, v kateri se je govorila.

Z razvojem tehnologije, papirja, pisane besede se je povečala zmožnost posredovanja zgodb, s pojavom filma in televizije, ter pozneje novih tehnologij, pa je zmožnost dosega mase ljudi, dobesedno eksplodirala. Edino, kar je ostalo v neki svoji osnovni obliki, so zgodbe kot take. Ko je Hollywood industrijo zgodb nadgradil z zvokom, kostumskimi in scenografskimi elementi in je to dobesedno postala tovarna sanj. Začeli so uresničevati sanje posameznikov v obliki zabavne industrije.

Vse, kar si v življenju želite, lahko vsak za dve uri dobite, ne da bi vam bilo treba vstati s kavča in ne da bi vam bilo treba biti pismen. Ni treba znati brati in nobenega napora ni treba vložiti, da postanemo del sveta, o katerem sanjamo. Smo pasivni sprejemnik zgodbe in v tem neizmerno uživamo. Lagodno življenje je tisto, h kateremu stremimo. In prav ta lagodnost in pasivnost sta nas že in nas vedno znova udarita z veslom po hrbtu.

Zgodbe niso le del filmske industrije in hollywoodskega pogona številnih profesionalcev, ki vsak na svojem področju prispevajo k perfektnosti podajanja zgodbe, ampak je to zgodbarstvo postalo del vsakdana tudi na drugih področjih. Že vsak kmet je ugotovil, da je njegov krompir vreden več, če ga podkrepi z zgodbo. Celotna stvar je šla tako daleč, da je v veliko primerih zgodba pomembnejša kot krompir ali celo da krompir sploh ne obstaja, ampak obstaja le zgodba.

Tako dobivamo skoraj nenavadne sorte krompirja v stilu, da je ta in ta krompir prinesel Napoleon iz Francije, ko je hodil tod mimo. Zgodbe o najstarejših trtah in pražlahtnikih iz Bordeauxa so prisotne v vinski sceni na vsakem koraku. Da je zgodbarstvo res industrija, ugotovijo tudi institucije, ki se takoj, ko dobijo šanso, prilepijo na pipico. Tako se pojavijo inšpekcije, ki v veri o zaščiti nemočnih postavijo sebe na prvo mesto in oni odločajo, katera zgodba je pravilna in katera ni.

Mogoče bolje povedano – oni odločajo, katera je resnična in katera ni. Pa se tovrstne inšpekcije potem množijo in nad njih pride višja instanca, ki nadzoruje te inšpekcije, in tako naprej, tako da se potem na evropski ravni pojavi super inšpekcija, ki nadzoruje vse, ki nadzorujejo druge, in tako naprej, da potem ugotovijo, da je tisti krompir od kmeta res krompir. In poleg vseh struktur in superstruktur se na momente pojavi težava.

Ko se pojavi, pa je vse skupaj videti kot Kekčeve ukane. Na eni strani imamo zvitega Kekca, hudobnega Bedanca, Rožleta, Brinclja, Mojco, ki nič ne vidi, vmes pa se pojavi tudi teta Pehta. Pa se zgodba vrti in vsi čakamo razplet, kdo bo koga kje ukanil. Izhod je vse do konca nepredvidljiv, vendar kot se za dobro zgodbo spodobi, zmaga dobro nad slabim. Kot nam pravi Kekčeva pesem, »Kdor vesele pesmi poje, gre po svetu lahkih nog, če mu kdo nastavi zanko, ga užene v kozji rog«.


Tako je tudi s krompirjem. Verjamemo tistemu, od katerega kupimo, in ni potrebno, da se okoli tega krompirja gnetejo različne strukture. Pa naj strukture zaupajo svojim superstrukturam in naj nam ne podajajo zgodbe o svoji nepogrešljivosti. Ne pozabimo. Afero s poljsko govedino je odkril novinar, in ne inšpektor.

Kaj je verjel veterinar, ki je zjutraj prišel v službo in se je čudežno pojavilo ne vem koliko robe, za katero ni vedel, kako je čez noč nastala, pa naj ugotovijo strukture. Poljaki so pač veren narod. Nekateri pač verjamejo, tudi če ne vidijo.