NA EKS
Komentar Dejana Vodovnika: Na Golici in ćevapčići
V lokalih, kjer ponujajo ćevapčiće, vešalice in prebranec, še nisem slišal, da bi iz zvočnikov špilala – Na Golici!
Odpri galerijo
Zlatko Gall FOTO: IHG
Na sosednjem Hrvaškem je tamkajšnje glasbeno združenje (njihov Sazas) opravilo anketo, ki je pokazala, da kar 62 odstotkov lastnikov gostinskih lokalov meni, da jim glasba izboljšuje poslovanje.
Že pred časom so po svetu spoznali, da se z glasbo lahko ustvari razpoloženje in vzpostavi neverbalna komunikacija, odnos. Zato ni nič nenavadnega, da je glasba v sodobnem svetu postala glavni sestavni del t. i. consumer marketinga, in sicer na področju prodaje in oglaševanja.
Glasba, predvajana v ozadju, tako da se je nepozoren potrošnik niti ne zaveda, lahko vpliva na količino časa in vsoto denarja, ki ga potrošnik nameni nakupu (po nekaterih raziskavah celo do 38 odstotkov).
Nezavedno vpliva na vtis, ki si ga kupec ustvari o lokalu, kafiču, gostilni, trgovini, blagovnici ali podjetju. Če je izbira glasbe skrbna (posebno izbrana za točno določeno ciljno potrošniško skupino), se kupec v trgovini sprosti, počuti se prijetno in domače, zato v trgovini ostane dlje, ugotavljajo raziskave.
Primerov odnosa med aktualnim trenutkom in glasbo pa je še nekaj. Tudi v gostinskih lokalih. Še zlasti v naši Sloveniji. To, da so v številnih natakarji in natakarice sami sebi namen, postaja kar že očitno, ko jih je mogoče opaziti, kako za točilnim pultom pošiljajo esemese ali celo telefonirajo in se ob tem še smehljajo, namesto da bi stopili do gosta in ga nemara pobarali, »kaj bi sploh rad«. To, da v nekaterih lokalih glasba (všečna zgolj natakarjem) hrumi iz zvočnikov tako glasno, da človek komajda sliši samega sebe, kaj šele, da bi natakarica slišala naročilo, pa je tako ali tako le še en kamenček tega mozaika.
Pred časom je etnomuzikologinja Mojca Kovačič, ki se znotraj svojega raziskovalnega dela na Glasbenonarodopisnem inštitutu posveča urbanim zvokom, dejala, da številne institucije kot tudi lokali ali mesto Ljubljana premalo pozornosti namenjajo zvoku.
Zlahka ji pritrdim. Še posebno v tistem delu, ko lokalom očita, da namenjajo premalo pozornosti zvoku.
In spet se moram preseliti zunaj schengenskih meja, na jug, na Hrvaško. Že nekaj časa hrvaški novinar, pisatelj in glasbeni kritik Zlatko Gall popisuje lokale, njihovo ponudbo, vedenje natakarjev oziroma osebja in sožitje lokala z glasbo. Glasbena Gallerija se imenuje njegova serija kolumn, katerih rdeča nit je, da je »spretno in pametno izbrana glasba v ozadju pravzaprav nadgradnja jedilnega lista in vinske karte ter gostinske ponudbe vsakega lokala«. Pa še kako prav ima.
V Sloveniji bi na prste treh rok prešteli lokale, ki upoštevajo načelo pametne izbire glasbe ali nadgradnje jedilnega lista.
Nedavno sva z ženo kosila v enem prestižnejših lokalov v Sloveniji. Osebje? Super prijazno! Ponudba? Fenomenalna! Glasba iz ozadja? Dalmatinske klape! Sredi Gorenjske!
Če bi na krožniku imel jadransko ribo, blitvo in kak kozarec vina s Pelješca, bi najbrž ne imel kardinalnih pripomb, a kaj, ko se je na krožniku bohotila slovenska ponudba, oplemenitena z izbranimi slovenskimi vinarji. Takih in podobnih lokalov in neglasbenoetičnih izkušenj je v našem podalpskem raju še veliko. Je pa tudi izjem nekaj. Gostilna Pri Lojzetu v dvorcu Zemono Tomaža Kavčiča je zagotovo ena od njih. In tega se Tomi še kako zaveda.
Mojca Kovačič je tudi dejala, da se ji je zdel eden izmed ljubljanskih lokalov od nekdaj še posebno prijeten in je šele pozneje ugotovila, zakaj – zato, ker v njem ni glasbe. »Stopnja glasnosti pogovarjanja je bila avtomatično nižja in zato sem se tam srečevala z ljudmi, s katerimi sem si želela pogovora v miru, in ne napenjanja glasilk in ušes,« je pridodala.
Takih lokalov skorajda več ni, je pa vedno več takih, v katerih glasba hrumi iz vseh zvočnikov, natakarji pa komajda slišijo naročilo. Lastniki pa tarnajo, da se jim promet znižuje.
Logično. Za pametno in spretno izbrano glasbo jim je malo mar. Naj zvočniki hrumijo na ves glas. Tisti, ki poleg slovenske gastronomske ponudbe ponujajo še zguncane dalmatinske hite, ex YU rock in podobno, pa se bodo, upam, tudi kmalu spametovali. V lokalih, kjer ponujajo ćevapčiće, namreč še nisem slišal, da bi iz zvočnikov špilala – Na Golici! In bržkone tudi ne bom.
Že pred časom so po svetu spoznali, da se z glasbo lahko ustvari razpoloženje in vzpostavi neverbalna komunikacija, odnos. Zato ni nič nenavadnega, da je glasba v sodobnem svetu postala glavni sestavni del t. i. consumer marketinga, in sicer na področju prodaje in oglaševanja.
Glasba, predvajana v ozadju, tako da se je nepozoren potrošnik niti ne zaveda, lahko vpliva na količino časa in vsoto denarja, ki ga potrošnik nameni nakupu (po nekaterih raziskavah celo do 38 odstotkov).
Zlatko Gall FOTO: IHG
Nezavedno vpliva na vtis, ki si ga kupec ustvari o lokalu, kafiču, gostilni, trgovini, blagovnici ali podjetju. Če je izbira glasbe skrbna (posebno izbrana za točno določeno ciljno potrošniško skupino), se kupec v trgovini sprosti, počuti se prijetno in domače, zato v trgovini ostane dlje, ugotavljajo raziskave.
Primerov odnosa med aktualnim trenutkom in glasbo pa je še nekaj. Tudi v gostinskih lokalih. Še zlasti v naši Sloveniji. To, da so v številnih natakarji in natakarice sami sebi namen, postaja kar že očitno, ko jih je mogoče opaziti, kako za točilnim pultom pošiljajo esemese ali celo telefonirajo in se ob tem še smehljajo, namesto da bi stopili do gosta in ga nemara pobarali, »kaj bi sploh rad«. To, da v nekaterih lokalih glasba (všečna zgolj natakarjem) hrumi iz zvočnikov tako glasno, da človek komajda sliši samega sebe, kaj šele, da bi natakarica slišala naročilo, pa je tako ali tako le še en kamenček tega mozaika.
Pred časom je etnomuzikologinja Mojca Kovačič, ki se znotraj svojega raziskovalnega dela na Glasbenonarodopisnem inštitutu posveča urbanim zvokom, dejala, da številne institucije kot tudi lokali ali mesto Ljubljana premalo pozornosti namenjajo zvoku.
Zlahka ji pritrdim. Še posebno v tistem delu, ko lokalom očita, da namenjajo premalo pozornosti zvoku.
In spet se moram preseliti zunaj schengenskih meja, na jug, na Hrvaško. Že nekaj časa hrvaški novinar, pisatelj in glasbeni kritik Zlatko Gall popisuje lokale, njihovo ponudbo, vedenje natakarjev oziroma osebja in sožitje lokala z glasbo. Glasbena Gallerija se imenuje njegova serija kolumn, katerih rdeča nit je, da je »spretno in pametno izbrana glasba v ozadju pravzaprav nadgradnja jedilnega lista in vinske karte ter gostinske ponudbe vsakega lokala«. Pa še kako prav ima.
V Sloveniji bi na prste treh rok prešteli lokale, ki upoštevajo načelo pametne izbire glasbe ali nadgradnje jedilnega lista.
Nedavno sva z ženo kosila v enem prestižnejših lokalov v Sloveniji. Osebje? Super prijazno! Ponudba? Fenomenalna! Glasba iz ozadja? Dalmatinske klape! Sredi Gorenjske!
V lokalih, kjer ponujajo ćevapčiće, vešalice in prebranec, še nisem slišal, da bi iz zvočnikov špilala – Na Golici!
Če bi na krožniku imel jadransko ribo, blitvo in kak kozarec vina s Pelješca, bi najbrž ne imel kardinalnih pripomb, a kaj, ko se je na krožniku bohotila slovenska ponudba, oplemenitena z izbranimi slovenskimi vinarji. Takih in podobnih lokalov in neglasbenoetičnih izkušenj je v našem podalpskem raju še veliko. Je pa tudi izjem nekaj. Gostilna Pri Lojzetu v dvorcu Zemono Tomaža Kavčiča je zagotovo ena od njih. In tega se Tomi še kako zaveda.
Tomaž Kavčič FOTO: Marko Feist
Mojca Kovačič je tudi dejala, da se ji je zdel eden izmed ljubljanskih lokalov od nekdaj še posebno prijeten in je šele pozneje ugotovila, zakaj – zato, ker v njem ni glasbe. »Stopnja glasnosti pogovarjanja je bila avtomatično nižja in zato sem se tam srečevala z ljudmi, s katerimi sem si želela pogovora v miru, in ne napenjanja glasilk in ušes,« je pridodala.
Takih lokalov skorajda več ni, je pa vedno več takih, v katerih glasba hrumi iz vseh zvočnikov, natakarji pa komajda slišijo naročilo. Lastniki pa tarnajo, da se jim promet znižuje.
Logično. Za pametno in spretno izbrano glasbo jim je malo mar. Naj zvočniki hrumijo na ves glas. Tisti, ki poleg slovenske gastronomske ponudbe ponujajo še zguncane dalmatinske hite, ex YU rock in podobno, pa se bodo, upam, tudi kmalu spametovali. V lokalih, kjer ponujajo ćevapčiće, namreč še nisem slišal, da bi iz zvočnikov špilala – Na Golici! In bržkone tudi ne bom.
