Kolumna Urbane mame: Teve, hipnotiziraj me!

Lep pozdrav vsem, ki ste bolni obležali v postelji in vsem tistim srečnežem v manjšini, ki ste se uspeli ogniti letečim kapljičnim okužbam, kašljanju in vnetemu grlu. Čestitam. Najbrž ste vi tisti žilavi superljudje, ki živite in dihate po principu slavnega gospoda Tonija – Vježbaj, pizda ti materina! In zato niste fasali gripo. In ... teve zvezda je rojena. 

Zdrav kruh, pardon (nikakor ne zlaufa), zdrav duh v zdravem telesu ima gotovo pomembno vlogo pri tem, kako in kolikokrat na leto nas slabo počutje spravi v posteljo. Bolan, seveda, ne želi biti nihče, ampak edina (no, res edina) dobra stvar, ki se jo spomnim pri tem, da kdaj zaradi bolezni nisem smela v šolo, na faks ali v službo je ta, da sem lahko doma, udobno nameščena, gledala risanke, kasneje pa filme in serije. In to cel ljubi dan po mili volji.  

Danes smo vsi (predvsem pa starši, okej, mame, če smo picajzlasti) kar precej alergični na gledanje televizije, ker seveda, v časih (v Teh časih!), ko živimo priraščeni na telefone in tablične računalnike tudi odrasli (in ne samo otroci, daserazumemo), še bolj panično vztrajamo, da je ves prosti čas treba početi nekaj aktivnega na svežem zraku, nekaj, kar vzpodbuja otrokovo in našo kreativno plat in kar drega zakrnelo domišljijo, kar se nikdar ne bo zgodilo, če bomo doma hipnotizirano buljili v televizijo.

Večinoma se pri tej temi – Gledanje Televizije Da ali Ne? – delimo v dve, po žensko precej histerični, skupini: Za in Proti. Skupina Proti, je, seveda, bolj radikalna in glasna, kot so pač vse (histerične) skupine, ki so proti čemerkoli - istospolnim družinam, javnim vrtcem, cepljenju, kravjemu mleku in podobnim nadvse radostnim temam, ki vedno peljejo v nekonstruktivne diskusije in užaljene zaključke.

Argumentov Za gledanje televizije je nekaj malo (ampak so!), teh Proti je pa, logično, nešteto. Od tega, da se zaradi vseh teh pokvarjenih (fuj, fuj) motilcev premalo gibljemo, da ne razvijamo pravih socialnih odnosov in vrednot, do tega, da buljenje v katerikoli ekran, manjši ali tisti večji, postane lahko huda zasvojenost, nenadna prekinitev pa nič manj kot cold turkey v narkomanskem žargonu. Velik odstotek otrok naj bi imelo celo motnje govora (tudi) zaradi predolgega in nepremičnega gledanja v ekrane, ker pri tem več ur ne izustijo niti ene same besede. Teve naj bi povzročal motnje pri fini motoriki, motnje v koncentraciji in motnje v razmišljanju, saj program, ki ga lahko danes gledamo kar non-stop, v večini nima didaktično-pedagoške funkcije.

Okej, glede na vse argumente Proti, življenje kakršnega imamo danes in zdravo pamet, nekje moramo potegniti mejo in biti odgovoren starš. Hkrati pa ne smemo za vse naše napake kriviti Tisto nekvalitetno oddajo in Ono retuširano fotografijo. Vedenjske motnje in tiki izvirajo iz nekega drugega naslova, ne televizijskega, pa četudi si tega nočemo priznati na glas. 
Tako nekako hipnotizirali smo se tudi mi prejšnji teden, ko smo se cele dneve svaljkali po kavču in buljili v program (ki se nikdar ne konča), ker sta Mali in TaVelka zbolela. Slaba vest, ker nismo delali origami ali vezli gobelin, je bila v mojem, sicer malo ignorantskem in nezainteresiranem odnosu do te teme – Gledanje Televizije Da ali Ne? – sem in tja vseeno prisotna. In to samo zaradi Driskic, ne zaradi mene. Jaz nikdar nisem zares občutila to veliko zlo in škodljivost televizije. S televizijo in s (sicer bolj skromnim) programom sem rasla in zrasla. In zato se kvečjemu z nasmehom spominjam vseh lenobnih preležanih dni s pridihom oblomovščine, ko sem namesto zehanja v zadnji klopi pri Uvodu v slovansko jezikoslovje (kaj je s temi Uvodi, a?) doma gledala filme, enega za drugim. To, kar so naredili večurno buljenje v MTV, vznemirjenje, smejanje, jokanje in sanjarjenje ob vseh neštetih filmih, ki sem se jih nagledala (in jih snemala na VHS kasete, zato da sem jih lahko gledala še večkrat), je zame neprecenljivo. 

In danes? Danes je to samo še en lep, nostalgičen spomin. Danes hrepenim po tem, da bi bila cel dan doma, sama ali v dvoje (brez Driskic pa definitivno) in bi gledala oddaje, intervjuje, serije in filme 24/7. V pižami, ja, tisti s patentom. Molim za tak dan, ki se ni zgodil že leta. Sedem, če sem natančna. Zame je, televizija (in, ja, celodnevno buljenje v njo) še vedno luksuz po katerem hrepenim. 

In zato ni vrag, da si sedaj, ko sem spet postala NORMALN ČLOVK (kot je temu zadnjič rekla Nina ... aveš, po enem letu porodniškega in ko si že malo ven iz TaHudga), ne bom privoščila en dan prosto, kar tako sredi tedna, ko bosta moji Driskici v vrtcu in v šoli. Jaz bom pa doma, z daljincem v roki, brez svetlobe, brez zraka, brez gripe (upam) in brez slabe vesti preprosto uživala. Hipnotizirana.