Kolumna Tomaža Miheliča: Tegobe spletnega naročanja

Vendar je v času, ko ne smemo po nakupih in smo odvisni od spletnega naročanja, eno bolj brezupnih in duhamornih opravil čakanje na vnaprej plačane artikle. Seveda je mantra o tem, da se je zaradi povečanja internetnih naročil podaljšala čakalna doba dostavljalskih služb, podobna tisti, da so ob vsakoletnem napovedovanju snežnih padavin cestne službe vedno znova presenečene in nepripravljene. Precej logično je, da so ljudje primorani posegati po novih nakupovalnih metodah, če je država skoraj v celoti zaprla vse, kar nam zagotavlja neko utečeno življenje. Očitno smo si sami krivi, če nam je ravno sredi kolektivne karantene crknil pralni stroj, pečica, sesalec ali fen. Čemu slaba volja, ko pa imamo alternativne opcije, da operemo perilo na roke, skuhamo kosilo na odprtem ognju sredi dnevne sobe večnadstropne stanovanjske zgradbe, se nad umazanijo na tleh spravimo z metlo, lase pa posušimo na zraku. Marsikdo bi upošteval te preverjene načine, če bi slutil, v kakšno agonijo živčne vojne se bo spustil z obiskom spletne strani, ki nas nagovarja, da nam pri njih ne bo treba čakati v vrsti.

V resnici bo preteklo več tednov, preden nas bo kdo poklical ali poslal sporočilo, da je roba končno pri dostavni službi. Že po prvem pomladanskem vsesplošnem zaprtju bi lahko pripravili strategijo, da bi pri jesenskem, več mesecev vnaprej napovedanem drugem valu koronske stiske preprečili zmedo in vsesplošni kaos. Glede na stanje, ko ljudje kot po tekočem traku izgubljajo službe in bi bili veseli vsakršne priložnosti za zaslužek, bi lahko podjetja, ki profitirajo zaradi nastalih razmer, povečala delovno silo in zmanjšala čakalne vrste. Sicer ponujajo opcijo, da pridemo v njihove izpostave sami dvignit kupljene stvari, a s tem ogrožamo svoje zdravje, kajti ljudje stojijo v dolgih kolonah na mrazu tudi po več ur.

Živce žre še en pomemben člen v verigi spletnega nakupovanja, to je dostava. Žal nam je onemogočeno, da bi sami izbrali, kdo naj na želeni naslov pripelje robo, ampak o tem odloča sistem in po svoje izbere službo, s tem pa smo obsojeni na mukotrpno čakanje in eno najbolj neprijaznih, neosebnih in neprofesionalnih obravnav. Prebral sem na stotine istih izkušenj, zato lahko sklepam, da gre za sistematični, ponavljajoči se problem. Ta se skriva v nesposobnosti dostavljavcev, odgovornost pa nosijo njihovi nadrejeni, saj raje kopičijo denar in izkoriščajo krizno situacijo, namesto da bi podučili svoje uslužbence, brezbrižneže pa zamenjali s tistimi, ki imajo občutek za delo z ljudmi in obvladajo vsaj tri osnove bontona – dober dan, izvolite in nasvidenje. Namesto tega vam bodo paket vrgli pred blok, četudi imate zunanje stopnišče in bi vam ga po vseh pravilih morali prinesti do vrat. Nekateri se glasno hudujejo, češ, zakaj naročujete tako težke stvari, kar je izkusila uboga mamica, ki je težko pričakovala dostavo, kajti v njej so bila zdravila za hudo bolnega sina. Ko je slišala dostavljalca, kako je preklinjal nad paketom in ji zagrozil, da ga bo naslednjič zažgal, se je bridko razjokala. Noben klic na pomoč ni zalegel, ker se je dobesedno nemogoče pritožiti. Glas v slušalki vam bo periodično ponavljal, da ste deseti v čakalni vrsti, na elektronski odgovor pa boste čakali še dlje kot na dostavo. Tržni inšpektorji, ki naj bi bdeli nad potrošnikovimi pravicami, pa so bržkone zasuti s podobnimi pričevanji in vas bodo pustili na cedilu. Po mojih precej bogatih izkušnjah še vedno prisegam na Pošto Slovenije, čeprav tudi pri njih vse poka po šivih, a boste za spremembo deležni prijazne, človeku dostojne obravnave. Naš poštar Boris mi je zaupal, da svoje delo opravlja z zadovoljstvom in srcem, zato njegov ljubeznivi nasmeh vsaj malce poboža moje načete živce.