Kolumna Tomaža Miheliča: Šmarka je zakon!

Ljubljančani in drugi občasni prebivalci najlepšega mesta na svetu, kot se rad pohvali župan Janković, si ne znamo zamišljati življenja brez magičnega hriba nad prestolnico. Šmarna gora je s svojimi razvejanimi potkami postala nepogrešljiv poligon za pridobivanje kondicije, topljenje maščobnih celic in sproščanje stresa. Njen sloves jo je uvrstil tudi na seznam priljubljenih razglednih točk, zato ni čudno, da se nanjo iz leta v leto povzpne več zvedavih turistov.

S pohodniškimi palicami ali brez, v gojzarjih, športni obutvi, natikačih, celo v visokih petah gazijo skozi gozd, po strmih lesenih stopnicah, makadamu in skalah, da bi čim hitreje prisopihali na cilj ter si ... prižgali čik! Fuj!

Kajenje gor ali dol, ampak v čem je smisel krepitve svojega telesa, če ga na vrhuncu zasopihanosti zelhaš s cigaretnim dimom. Škoda, da v zakonu, ki omejuje kadilcem puhati vsepovprek, niso dodali še rekreativnih destinacij, kjer se giblje večje število ljudi. Ravno si opomoreš od napora, napojiš dehidriran organizem, napolniš pljuča s svežim zrakom, se usedeš, ko te z vseh strani neba zaobjame smrdljivi oblak. Kakor da si Indijanci iz ene vasi v drugo pošiljajo dimne signale. Med presedanjem se nazadnje le udobno namestiš in že ti začne odzvanjati v glavi zaradi ponorelega zvonjenja nevzgojenih otrok, ki brez občutka za čas in jakost histerično vlečejo vrv, dokler jim starši dovolijo.

Raje jih slepijo z vraževerjem, da glasno udarjanje zvonca prinaša srečo, kakor da bi jih podučili, da tovrstno početje v resnici odganja plašne živali in povzroča glavobol obiskovalcem. Precej drugače bi bilo, če bi za vsak poteg morali kupiti žeton. Ampak še tako slaba izkušnja ne more zasenčiti prijaznosti tamkajšnje gostilne Ledinek. Iz generacije v generacijo si predajajo odgovornost za kulinarično oskrbo izmučenih pohodnikov in športnih rekreativcev. Marsikdo se 669 metrov nad morje poda z mislijo na okusno kislo mleko in ajdove žgance, slastno joto, izvrstne štruklje z ovčjo skuto s sosednje kmetije, sladokuscem pa ne gredo iz spomina raznorazni zavitki in ocvrte miške.

No, kalorije, ki ste jih pokurili do vrha, v trenutku nadoknadite z izvrstnimi jedmi na žlico, le kako jih ne bi, ko pa te postrežejo s takšno srčnostjo in ljubeznivostjo. Pri zaposlenih se občuti, da med njimi vlada družinska idila, kar se prenaša tudi na goste, in grešiti pod blagoslovom bližnje kapelice ter domačih dobrot ne pušča dolgotrajnih posledic. Vsaj na duši ne, kajti obilne dame in gospodje, katerih krožniki so podkrepljeni z ocvirki in svinjskimi klobasami, se čudijo, zakaj se na tehtnici ne poznajo naporni vzponi na Šmarko.