Tomaž Mihelič
KOMENTAR
Tomaž Mihelič
Objavljeno 04. april 2020 22.25 | Posodobljeno 04. april 2020 22.25

Kolumna Tomaža Miheliča: O prijateljstvu

Ključne besede: komentar

V krizi spoznaš prijatelja ali nekoga, ki to ni.

V krizi spoznaš prijatelja ali nekoga, ki to ni. FOTO: K. V.
Zdaj ni čas za pesimizem, črnogledost, iskanje teorij zarot! S temi parolami se zbujam sleherni dan in motivirano zagrizem v nove izzive. V resnici se sploh ne tolažim, kajti stanje, v katerem smo se znašli, je bolj ali manj isto za vse. In če si tako radi kolektivno delimo srečo, si dajmo še sranje.

Ljudje so zaradi negotove prihodnosti precej občutljivi, razdražljivi, kot da bi bili v konstantnem stanju predmenstrualnega sindroma. Zdaj zdaj bo nekaj priteklo. In nasrkal si ga, če v nepravem trenutku stegneš jezik ter koga od bližnjih opozoriš na napako. Izredne razmere gor ali dol, jaz se do svojih domačih in prijateljev ne vedem prav nič drugače. Nekateri se sicer smilijo sami sebi in pričakujejo, da jih bom ovijal v nežne kosme vate, ampak namesto tega jih odločno postavljam pred dejstva. Zakaj vendar smo prijatelji, če si ne bomo v dobrem in slabem povedali vsega, kar nam gre. K temu me je pred kratkim spodbudila »frendica«.

Že dolga leta si stojiva ob strani in z največjim veseljem ji pomagam z mnenji, spodbudami, tudi finančnimi. Nazadnje pa me je šokirala z reakcijo na moj iskreni pomislek, da se je v karanteni malo preveč zabubila v kavč in temne misli. Pomanjkanje nikotina in denarno krizo je začela nevarno kompenzirati s hrano in tudi sama je potožila, da se je že po dveh tednih poredila. Od mene je očitno pričakovala, da bom zanikal njeno spoznanje in ji rekel, ne draga, saj si čisto OK. Pa nisem! Šaljivo sem zaključil, da bo do maja že prava debeluška, če bo takole nadaljevala. Trenutek resnice je bil kot pljusk ledene vode, s katero so se pred leti samovoljno polivali v internetnem izzivu. Ni prenesla dejstva in mi ofenzivno zabrusila, da me njena kilaža prav nič ne briga. Mar res ne?! Če me zalaga z vsemi ostalimi problemi in me brez pretiranega zadržka na trenutke zamenja za bankomat, ker potrebuje denar, si drznem vzeti pravico, da se obregnem tudi ob njeno nezdravo početje. Nisem ovinkaril, še manj iskal olepšav, da ji zdrdram svoje.

Nisem tiste vrste prijatelj, ki bi le vdano prikimaval in se smilil skupaj s sotrpini, če ni razloga za to. Zakaj bi se slepili in igrali navidezne pajdaše, samo zato, ker si ljudem, do katerih čutimo več in nam zanje ni vseeno, ne upamo izraziti svojih pomislekov. Od nje sem že večkrat slišal, da se včasih boji biti iskrena, saj so moje reakcije preveč burne. Torej revice ni strah vprašati, če ji plačam položnico, trepeta pa zaradi moje nekajsekundne koleričnosti. In seveda jo je občutila tudi ob spoznanju, da je najin navidezno pristen odnos le navadna farsa.

Že vse življenje se sooča z istimi tegobami in se obkroža s posamezniki, s katerimi lahko manipulira. Pri meni je naletela na mino. Na živce mi gre, kadar se spozabi in jo prehitijo misli, da bo morala kolegici kupiti nekaj v zameno, ker ji je ta podarila darilo višje vrednosti. Takrat jo ostro okaram, da se s prijateljstvom ne trguje. A ona se ne zgane in kot večna oportunistka nadaljuje svoje vzorce. Z njimi bo lahko odslej krasila domač namizni prt, mojih živcev ne bo več. Nikoli se nisem sprijaznil z načinom daj–dam. V praksi je to videti tako, da greš z nekom na pijačo ali kosilo in si moraš beležiti, kdaj si na vrsti za plačilo. Ne z mano. Jaz stavim na občutek, na poslušanje in opazovanje, na videnje in slišanje, samo to je vodilo brezpogojnega prijateljstva, ki si ga razlagam kot celovit odnos.

Toda včasih očitno mora zavladati kriza, da bi se pokazali pravi obrazi, in medtem ko nas razmere silijo, da si natikamo maske, drugim te vztrajno padajo z lic.




Deli s prijatelji