Novice
KOLUMNA
Objavljeno 01. avgust 2020 22.25 | Posodobljeno 01. avgust 2020 22.25

Kolumna Tomaža Miheliča: Ni vsak klošar klošar

V večini zahodnih držav je ulično nadlegovanje za denar prepovedano in temu primerno sankcionirano.

Komu dati kak evro in koga se je bolje ogniti, je v primeru ljubljanskih brezdomcev postala že prava loterija, saj nekateri nasilneži mečejo slabo luč na redke, res pristne klošarje. FOTO: Chris Helgren/Reuters
Prepričan sem, da se je večina prebivalcev večjih mest že vsaj enkrat srečala iz oči v oči z brezdomci, saj jih težko zgrešiš, če se odpraviš v osrčje mesta. Ljubljanski so še pred letom zavzeli stopnišče frančiškanske cerkve, zdaj pa kraljujejo v paviljonu Kongresnega trga. Med njimi so v glavnem odvisniki od alkohola in trdih drog, zato je dobro vedeti, da ni vsak potepuh, ki vas gnjavi za denar, čisto pravi klošar. Ti so pri nas že praktično izumrli ali pa so zelo redki, kajti s francoskim izrazom za berače se pojmuje tiste ljudi s socialnega dna, ki prosijo za eksistencialno pomoč in ne za naslednjo dozo heroina. Tovrstni nadlegovalci spadajo med bolj nasilne in mečejo slabo luč na posameznike z bridkimi življenjskimi usodami, ob katerih se vam stisne srce in vzbudi usmiljenje. Ni vas malo, ki nad njimi vihate nos in jih obsojate, naj se že spravijo delat. Ob tem tako zlahka pozabite, da si lakote, izgube človeškega dostojanstva in spanja pod milim nebom v vseh vremenskih neprilikah niso izbrali sami, ampak so jih v to pahnile težke, predvsem pa krute osebne okoliščine.
Prosjačenje se je v zadnjem času tako razpaslo, da je težko ločiti, kdo je dejansko izgubil streho nad glavo in se znašel v nemilosti ulice ter kdo je član dobro organizirane združbe poklicnih beračev ali neke vrste zasvojenec.

image
Komu dati kak evro in koga se je bolje ogniti, je v primeru ljubljanskih brezdomcev postala že prava loterija, saj nekateri nasilneži mečejo slabo luč na redke, res pristne klošarje. FOTO: Chris Helgren/Reuters
V večini zahodnih držav je ulično nadlegovanje za denar prepovedano in temu primerno sankcionirano, čemur pri nas žal nismo priča. Za zgled so denimo klošarji v evropskih prestolnicah ali v New Yorku, kjer vsakdo od njih pred lonček za drobiž postavi zapis. Bolj ko so izvirni, iskreni, tudi duhoviti, večjo pozornost pritegnejo, kar jim posledično prinese več denarja. Ampak česa podobnega v Ljubljani skorajda ne poznamo. Če se že poslužujejo napisov, so ti v glavnem generični, da so lačni, da imajo bolne otroke, da so izgubili denar …

Nikakor ne želim problematizirati njihovega početja, saj s tem nikogar ne ogrožajo. V poglabljanje različnih stilov prosjačenja so me spodbudili vedno pogostejši primeri, ko mimoidoči postanemo žrtve, če jim ne damo zadosti evrov in ne izpolnimo njihovih pričakovanj.

Že večkrat sem doživel, kako se je znani verbalni nasilnež spravil na ljudi, ker niso imeli ali mu preprosto niso želeli dati denarja. Vulgarno jih je ozmerjal in kričal za njimi najbolj ostudne žaljivke. Celo prvo damo protokola Ksenijo Benedetti je večkrat napadel s psovkami in ji zagrozil, da jo bo ubil. Z ostro ošiljenim obrazom in mrkim pogledom, ki je že sam po sebi dovolj strašljiv, da si ob njegovi navzočnosti ne bi upali pobrskati po denarnici, dominira predvsem po Wolfovi ulici in na Mačkovi pred Mestno občino. Do mene je dolgo ohranjal nekakšen rešpekt, dokler mu kriza po pomanjkanju droge ni povsem zameglila razuma in me je ozmerjal. Nemudoma sem se spravil nanj z najbolj sočnim besednjakom in mu dal vedeti, da se mu ne bom pustil, kot se mu večina.

Navzoči so pričakovali, da bo verbalni dvoboj izbruhnil v fizični spopad, a mu nisem ustregel, saj ga ne želim imeti na vesti, še manj, da bi za njegove piškave zobe plačeval odškodnino. Pa tudi policija ga je že tolikokrat obravnavala, da mu preprosto ni pomoči. Jo je pa dokaj hitro popihal, verjetno je ob reakcijah ljudi doumel, da je najbolje zanj, če se pobere. Jaz pa sem se vnovič prepričal, da ni vsak klošar klošar.




Deli s prijatelji