Kolumna Tomaža Miheliča: Klinc gleda bolečo glavo

Že dolgo nisem imel takšnega glavobola kot po nedeljski oddaji Znan obraz ima svoj glas (ZOISG). Presenečenja in odzivi javnosti so bili tako močni, da me je preplavila nepričakovana evforija. Prejeti povabilo na sedež četrtega žiranta je hrana za človeški napuh. Tisti ustvarjalec z medijske scene, ki trdi, da se izpostavlja zgolj zato, ker je to del njegovega poklica, se milo rečeno spreneveda.

V vsakem od nas se skriva sla po tem, da bi kdo potrdil naše dobro delo. Iskrena opazka, brez slabega namena, je balzam za dušo ne glede na delovno mesto, bodisi si uspešno zabaval gledalce televizijskega šova, pokosil travo okoli hiše ali naredil domačo nalogo. Pohvala v vsakem primeru godi. Vedno se bodo našli ljudje, ki bodo tvoj trud nagradili z aplavzom, in tisti, ki bodo vate zalučali paradižnik ali te vsaj z zapisom na spletu udarili po nosu. Koža, po kateri neprestano udrihajo z nizkotnimi opazkami, z leti sicer otrdi, a to ni ravno optimalni obrambni mehanizem, saj se z zmanjšanjem bolečine zmanjša tudi občutek lepega. Bolj praktično kot to, da koža podplat čez in čez postane, je vzpostaviti mehanizem, ki loči nepotrebno od dobrodošlega. Gre za dolgotrajen, toda precej učinkovit proces in zagotavljam vam, da deluje, če ste le dovolj odločni.

Tukaj vam na pomoč priskoči karakter, da ostanete zvesti svojim čistim namenom in se osredotočite le na lepo. Za nobeno utopijo, da je svet samo rožnat, ne gre, ampak je blagodejno, če se naravnaš na iskanje pisanih odtenkov. Vmes te preseneti kakšna pusta pastelna barva, celo črnina, vendar se ji ne smeš pustiti obarvati in se navzeti njene temačnosti. Vse to se bere precej eterično, čeprav so barve odlična prispodoba za stanje duha, zavesti, počutja. In če se v tako slokem životu, kot je moja grintava postava, v nekem večeru, kakršen je bil nedeljski ZOISG, razlije celo mavrica, te lahko tudi od lepote začne boleti glava. Mar ni bilo že dovolj čarobno, da so me prelisičili in mi pred oddajo zagotovili, da me nihče ne bo imitiral.

Sprijaznjen z dejstvom, da bom eden redkih gostujočih žirantov, ki ne bo dobil svojega imitatorja, sem se prepustil šovu in Avdićevi dirigentski oziroma voditeljski paličici. Spretno nas je krotil, nam vrgel kakšno kost, da smo jo z Laro, Leo in Markom hudomušno obliznili ter svoje komentarje okrancljali s smehom. In potem se je pod žarometi, v legendarnih rdečih kostumih sestrskih stevardes pojavil Srđan Milovanović.

Že s prvim verzom nas je osupnil, saj me je vokalno dobesedno prekopiral in navdušil ne le moje žirantske kolege, temveč tudi publiko. Vendar s tem presenečenj še ni bilo konec. Po predhodnem dogovoru z voditeljem, da se mu bom pred razglasitvijo rezultatov pridružil na odru v vlogi asistenta ter mu pomagal osrečiti enega od nastopajočih, se mi niti sanjalo ni, da bom lahka žrtev naslednje šok terapije. V naslednjem trenutku so me postavili pred dejstvo, da sem jaz tisti srečnež, ki mu bodo zavrteli usodni posnetek.

Na njem me je plesna boginja Katarina Venturini seznanila, s tem pa tudi vso Slovenijo, da sem postal prvi član prihajajoče sezone turnirja Zvezde plešejo. Moj vselej tako urni jeziček se je zagozdil med požiranjem solz, od vsega dobrega mi je začelo razbijati v betici, otroške sanje, da se naučim plesnih veščin in zberem dovolj poguma ter na plesišče povabim svojo ognjeno laso vzornico, pa so postale uresničljive. Klinc gleda bolečo glavo, samo da je srce radostno.