NA OKO

Kolumna Miše Terček: Ditka zasenčila Emo

Lejino in Nejčevo poustvarjanje in podoživljanje evrovizijskih pesmi iz preteklih letih je bilo milo rečeno boleče.
Fotografija: Voditelja Eme Lea Sirk in Nejc Šmit (spredaj, leto 2021) in Ditka Haberl ter Pepel in kri (zadaj, leto 1975). FOTO: RTV SLOVENIJA
Odpri galerijo
Voditelja Eme Lea Sirk in Nejc Šmit (spredaj, leto 2021) in Ditka Haberl ter Pepel in kri (zadaj, leto 1975). FOTO: RTV SLOVENIJA

Pevka Ana Soklič bo Slovenijo na letošnjem tekmovanju za pesem Evrovizije v Rotterdamu zastopala s pesmijo Amen. Skladbo v angleškem jeziku je RTV Slovenija preteklo soboto razkrila v oddaji Ema. O pesmi, ki te dni zaradi vsebine in naslova žanje veliko pozornosti (tako pri nasprotnikih kot pri podpornikih), ne bomo razpravljali, saj pišemo televizijsko rubriko, zato se ne bomo ukvarjali z glasbo, temveč z oddajo.


Ema običajno predstavi 12 tekmovalcev z 12 pesmimi, strokovno žirijo in glasovanjem občinstva, letos pa so jo zaradi razmer (ki nam jih najbrž ni treba vedno znova opisovati) in lani odpadle Evrovizije, na kateri bi morala Ana Soklič nastopiti s pesmijo Voda, zasnovali drugače. Brez občinstva. In z veliko javljanji prek videoklica. Glasbeni nastopi, TV-šovi in podobni performansi, ki so (vsaj deloma) osnovani na spektaklu, so brez žive publike precej mrtvi in dolgočasni, saj z občinstvom izgine tudi vzdušje. Slednjega je brez smeha, aplavza in interakcije težko pričarati brez gledalcev v studiu.

Če pa nam razmere tega ne dovoljujejo, od televizijcev upravičeno pričakujemo, da se znajdejo, da so izvirni in da nam ponudijo nekaj, kar nas bo »vrglo na rit«. A tokrat se zdi, da so bili scenaristi Eme precej leni, saj se je oddaja vlekla od enega skeča do drugega, vse skupaj pa je bil zgolj razvlečen uvod v končno premierno predstavitev skladbe, ki bo Slovenijo zastopala v Rotterdamu.

Pred razkritjem skladbe sta gledalke in gledalce voditelja oddaje Lea Sirk in Nejc Šmit popeljala skozi zgodovino najbolj odmevnih slovenskih in jugoslovanskih nastopov, saj letos mineva 60 let od prvega sodelovanja nekdanje skupne države na Evroviziji. Nekateri dosedanji predstavniki so se prek videoposnetkov spominjali svojih izkušenj z Evrovizijo in zaželeli vso srečo letošnji predstavnici. Simpatičen, a preverjen vložek. Tovrstne videočestitke bi lahko nacionalka prihranila za kakšno posebno oddajo tik pred Aninim odhodom v Rotterdam, tu – v prime time terminu – pa so bile videti kot izguba časa. Polno nasmeškov in dobrih želja pač. A to je bilo (žal) še najmanj moteče.
Voditelja Eme Lea Sirk in Nejc Šmit (spredaj, leto 2021) in Ditka Haberl ter Pepel in kri (zadaj, leto 1975). FOTO: RTV SLOVENIJA
Voditelja Eme Lea Sirk in Nejc Šmit (spredaj, leto 2021) in Ditka Haberl ter Pepel in kri (zadaj, leto 1975). FOTO: RTV SLOVENIJA

Lea Sirk se je sicer v vlogi voditeljice znašla precej bolje od Nejca Šmita, ki je nastopanja bolj vešč, a mu žal manjka tisto nekaj, kar imata Klemen Slakonja ali Jurij Zrnec, da bi njegove šale in norčije lahko prepričale gledalce. Zakaj mladega gospodiča na nacionalki tako forsirajo v ospredje, ne vemo, vendar najbrž so v vsem tem času vanj vložili že preveč časa in energije, da bi na tej točki obupali.

Lejino in Nejčevo poustvarjanje in podoživljanje evrovizijskih pesmi iz preteklih letih je bilo milo rečeno boleče. Mar je takšno afnanje za nacionalno televizijo res primerno? Če že nacionalka Emo tretira kot šalo (sicer precej drago šalo), nič čudnega, da imajo do nje tak odnos tudi gledalci.

Sobotno oddajo so reševali predvsem gosti, ki jih v studiu sploh ni bilo. Denimo hrvaška pevka Emilija Kokić, ki je leta 1989 Jugoslavijo zastopala s skupino Riva (in pesmijo Rock Me Baby). Voditeljema je pokazala, kaj pomeni biti obenem sproščen in zabaven na neprisiljen način.
Za vrhunec večera, ki je v medijih odmeval bolj kot nova slovenska »zmagovalna« skladba, pa je poskrbela stara glasbena legenda, pevka Ditka Haberl, ki se je (v nasprotju z drugimi, ki so se na zaslonu pojavili prek videoklicev) v studio javila kar prek telefona.

V slogu časov, iz katerih prihaja, seveda. Tudi z besedami in kritiko ni varčevala, izbrala je iskrenost, ki pri gledalcih vedno zmaga. Voditelja sta jo povprašala o že skoraj ponarodeli pesmi Dan ljubezni, s katero je s skupino Pepel in kri leta 1975 na Evroviziji zastopala Jugoslavijo. Želela sta vedeti, ali se je je po vseh teh letih morda že naveličala. Odgovora, ki ga je podala legendarna pevka, pa vidno nista pričakovala.

»Pesmica je enostavna, z refrenom, ki se ponavlja in je bil zame vedno tako pocukran. Ljudje so jo vzeli za svojo, postala je ljudska, danes že malce iztrošena, ampak meni ni segla do srca. Še danes je ne morem slišati. Žal,« je dejala Ditka Haberl in pustila tako Leo kot Nejca odprtih ust. Slednji si očitno ni mogel pomagati, da je ne bi povprašal tudi, kaj meni o Lejini skladbi, s katero je pred nekaj leti zmagala na Emi. Lei se je na obrazu videlo, da jo je že kar strah odgovora. Ditka je bila pri njej sicer prizanesljivejša. A ne popolnoma.

Dejala je sicer, da ji je Lea všeč, a da se na sodobne, bolj raperske ritme ne spozna preveč in da ji niso blizu. Mi, gledalci, pa smo kar nekoliko privoščljivo navijali, da bi bila tudi pri tem nekoliko bolj iskrena. Pa ne iz zlobe, temveč zgolj zaradi tega, ker se v oddaji pravzaprav ni zgodilo nič pretirano zanimivega, Emo pa smo (roko na srce) vedno raje gledali zaradi drame in škandalov kakor zaradi glasbe, ki pač ... nikoli ni bila kaj prida.

Več iz te teme:

Izbrano za vas

Izbrano za vas