NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Gault & Millau Slovenija
Zdaj se je treba še bolj zagristi v delo in dokazati, da lahko v prvi ligi igramo dolgoročno.
Odpri galerijo
Cvet slovenskih kuharjev FOTO: Peter Irman
Round up the usual suspects, zberite običajne osumljence, je znameniti stavek iz filma Casablanca. Enako bi lahko rekli ob prvem izidu znamenitega vodnika Gault & Millau v Sloveniji. Ko pogledamo seznam vključenih in ocenjenih, ni velikih presenečenj. Tako kot v Casablanci ni pomembno, kdo je glavni storilec, preveriti je treba pač standardne osumljene. Gre za res velik dogodek za Slovenijo. Morda večji, kot se zdi na prvi pogled, in pomembno je biti zraven, ne glede na vrstni red. S tem izidom se je Slovenija končno postavila na svetovni gastronomski zemljevid.
Jugokeramika je bila firma, ki je v bivši Jugi proizvajala keramične in porcelanske izdelke. Tovarna je pod tem imenom delovala nekje od leta 1954 in proizvajali so krožnike, skodelice, sklede, vaze, čajnike ... V prvotni fazi je bila dimenzionirana za proizvodnjo 5500 ton keramike na leto. Poleg ekskluzivnih serij, ki jih široka masa prebivalstva ni videla, so proizvajali krožnike in skodelice za gostinstvo. Tudi tiste bele z modro črto. To je bil servis arena.
Podpisali sta ga oblikovalki Anica Kuhta Severin in Marta Šribar. Ta servis je bil vsepovsod. Ni bilo tovarniške ali šolske menze, hotela, restavracije, dalmatinske terase ali vaške oštarije, kjer niso v svojem naboru opreme imeli krožnikov ali skodelic z modro črto. Obstajala je še verzija z rjavo. In tako od Goričkega do Bitole. S teh krožnikov smo se učili jesti. To je bila osnova, h kateri so se izjemno podali narezljan paradižnik, rezina limone in peteršilj. Standardna dekoracija, ki se poda vsepovsod. Osnovni komplet, bi lahko rekli. Ne glede na to, katera jed je bila postrežena, osnovni komplet je bil vedno tukaj.
Nadgradnja se je zgodila le pri osliču, lignjih in pohanem siru, kjer sta dodatno uleteli tržaška ali tatarska. Medtem ko se je pri nas natepaval oslič s pomfrijem ali zrezek v omaki, sta se Henri Gault in Christian Millau leta 1965 lotila vodnika, ki naj bi v prvi vrsti prepoznaval kreacije mladih, inovativnih kuharjev.
Nouvelle cuisine je izraz, ki ga pripisujejo Henriju Gaultu, čeprav je bil uporabljen že v osemnajstem stoletju. V Gaultovem pomenu je to tisti izraz, ki je v sedemdesetih letih najbolj zaokroženo označeval lahko in sodobno kuhinjo, za katero je takrat stala plejada kuharjev z Bocusom na čelu. Da je gastronomija tudi odraz časa, v katerem živimo, načina, kako jo dojemamo, del splošne kulture neke nacije in naroda, so dokaz tako krožniki z modro črto kot vzpon vodnika Gault & Millau.
Duh revolucionarnega mišljenja okoli leta 1968 se je pokazal tudi na krožniku in vodnik je že takrat doživel izjemen odziv. Postal je institucija in še danes stoji ob več kot pol stoletja starejšem rdečem Michelinu. Gault in Millau sta bila promotorja revolucije v gastronomiji in Christian Millau bi moral biti tudi eden od enajstih ocenjevalcev, ki so bili priča vinski revoluciji na znamenitem Judgment of Paris 1976, ko so na slepem ocenjevanju kalifornijski vinarji prvič premagali Francoze.
Takrat ga je v komisiji nadomestil brat, ki je bil vodja prodaje vodnika. Organizator te pokušine je bil znameniti Steven Spurrier, ki še danes vzame pod lupo tudi katero vino iz Slovenije. Tako je Gault & Millau več kot le še en vodnik, je institucija, ki nosi svoj pedigre odkrivanja novih obzorij gastronomije še od tedaj, ko je pri nas Vegeta Zlate Bartl doživela prvi izvoz na Madžarsko. G & M je bil zraven pri vseh velikih stvareh, ki so se zgodile od sredine dvajsetega stoletja v gastronomiji. Zdaj smo končno zraven tudi mi. Končno v ligi prvakov, v ligi pravih.
Zaradi tega ni pomembno, kakšen je vrstni red, pomembno je, da je postavljen temelj, prek katerega bodo našo gastronomijo lahko spoznali tudi tisti, ki jih vodi vodnik. In ni jih malo in niso nepomembni, kajti vsem tistim, ki so mu naklonjeni, ne ostane veliko prostega za iskanje ponudbe zunaj njega. Postavljen je prvi nabor, 130 reprezentantov, ki predstavljajo Slovenijo. Zdaj se prava tekma šele začne.
Zdaj je konec insta kuharije in foto chefov. Zdaj se je treba še bolj zagristi v delo in dokazati, da lahko v prvi ligi igramo dolgoročno. To je motiv, tako za standardne osumljene kot predvsem za široko paleto mladih juncev, ki zadaj čakajo na svoje priložnosti. Pa ne zaradi tega, da bi imeli kuharji čim več medalj, ampak ker oni pilijo okus ljudstvu. Sicer pa si Kavčič, Roševa, brata Vračko, Jagodic, Tomič in še kdo vsekakor zaslužijo mesto, ki jim je pripadlo.
Jugokeramika je bila firma, ki je v bivši Jugi proizvajala keramične in porcelanske izdelke. Tovarna je pod tem imenom delovala nekje od leta 1954 in proizvajali so krožnike, skodelice, sklede, vaze, čajnike ... V prvotni fazi je bila dimenzionirana za proizvodnjo 5500 ton keramike na leto. Poleg ekskluzivnih serij, ki jih široka masa prebivalstva ni videla, so proizvajali krožnike in skodelice za gostinstvo. Tudi tiste bele z modro črto. To je bil servis arena.
Zdaj se je treba še bolj zagristi v delo in dokazati, da lahko v prvi ligi igramo dolgoročno.
Podpisali sta ga oblikovalki Anica Kuhta Severin in Marta Šribar. Ta servis je bil vsepovsod. Ni bilo tovarniške ali šolske menze, hotela, restavracije, dalmatinske terase ali vaške oštarije, kjer niso v svojem naboru opreme imeli krožnikov ali skodelic z modro črto. Obstajala je še verzija z rjavo. In tako od Goričkega do Bitole. S teh krožnikov smo se učili jesti. To je bila osnova, h kateri so se izjemno podali narezljan paradižnik, rezina limone in peteršilj. Standardna dekoracija, ki se poda vsepovsod. Osnovni komplet, bi lahko rekli. Ne glede na to, katera jed je bila postrežena, osnovni komplet je bil vedno tukaj.
Nadgradnja se je zgodila le pri osliču, lignjih in pohanem siru, kjer sta dodatno uleteli tržaška ali tatarska. Medtem ko se je pri nas natepaval oslič s pomfrijem ali zrezek v omaki, sta se Henri Gault in Christian Millau leta 1965 lotila vodnika, ki naj bi v prvi vrsti prepoznaval kreacije mladih, inovativnih kuharjev.
Kdo se ne spomni tega servisa?!
Nouvelle cuisine je izraz, ki ga pripisujejo Henriju Gaultu, čeprav je bil uporabljen že v osemnajstem stoletju. V Gaultovem pomenu je to tisti izraz, ki je v sedemdesetih letih najbolj zaokroženo označeval lahko in sodobno kuhinjo, za katero je takrat stala plejada kuharjev z Bocusom na čelu. Da je gastronomija tudi odraz časa, v katerem živimo, načina, kako jo dojemamo, del splošne kulture neke nacije in naroda, so dokaz tako krožniki z modro črto kot vzpon vodnika Gault & Millau.
Duh revolucionarnega mišljenja okoli leta 1968 se je pokazal tudi na krožniku in vodnik je že takrat doživel izjemen odziv. Postal je institucija in še danes stoji ob več kot pol stoletja starejšem rdečem Michelinu. Gault in Millau sta bila promotorja revolucije v gastronomiji in Christian Millau bi moral biti tudi eden od enajstih ocenjevalcev, ki so bili priča vinski revoluciji na znamenitem Judgment of Paris 1976, ko so na slepem ocenjevanju kalifornijski vinarji prvič premagali Francoze.
Takrat ga je v komisiji nadomestil brat, ki je bil vodja prodaje vodnika. Organizator te pokušine je bil znameniti Steven Spurrier, ki še danes vzame pod lupo tudi katero vino iz Slovenije. Tako je Gault & Millau več kot le še en vodnik, je institucija, ki nosi svoj pedigre odkrivanja novih obzorij gastronomije še od tedaj, ko je pri nas Vegeta Zlate Bartl doživela prvi izvoz na Madžarsko. G & M je bil zraven pri vseh velikih stvareh, ki so se zgodile od sredine dvajsetega stoletja v gastronomiji. Zdaj smo končno zraven tudi mi. Končno v ligi prvakov, v ligi pravih.
Zaradi tega ni pomembno, kakšen je vrstni red, pomembno je, da je postavljen temelj, prek katerega bodo našo gastronomijo lahko spoznali tudi tisti, ki jih vodi vodnik. In ni jih malo in niso nepomembni, kajti vsem tistim, ki so mu naklonjeni, ne ostane veliko prostega za iskanje ponudbe zunaj njega. Postavljen je prvi nabor, 130 reprezentantov, ki predstavljajo Slovenijo. Zdaj se prava tekma šele začne.
Cvet slovenskih kuharjev FOTO: Peter Irman
Zdaj je konec insta kuharije in foto chefov. Zdaj se je treba še bolj zagristi v delo in dokazati, da lahko v prvi ligi igramo dolgoročno. To je motiv, tako za standardne osumljene kot predvsem za široko paleto mladih juncev, ki zadaj čakajo na svoje priložnosti. Pa ne zaradi tega, da bi imeli kuharji čim več medalj, ampak ker oni pilijo okus ljudstvu. Sicer pa si Kavčič, Roševa, brata Vračko, Jagodic, Tomič in še kdo vsekakor zaslužijo mesto, ki jim je pripadlo.
