Kolumna Marije Mice Kotnik: Stalno pripravljena

Da moramo biti vsi skupaj nenehno in stalno pripravljeni, nas prepričujejo številni. Država v prvi vrsti. Nekdanji dekan ekonomske fakultete Dušan Mramor, zdajšnja dekanja Metka Tekavčič in nekdanja prodekanja Polona Domadenik so se na nedavnem predobravnavnem naroku na Okrožnem sodišču v Ljubljani o krivdi izrekli osebno, nekdanja prodekanja Mojca Indihar Štemberger, ki se ni udeležila naroka, pa prek svojega zagovornika. In zakaj se ni udeležila naroka? Pozor: ker je bila na smučanju!

Halo, država? Halooo, sodišče!!!
Tožilstvo obdolžene bremeni zlorabe uradnega položaja in pridobitve protipravne premoženjske koristi pri tem. Tožilec Matija Hostnik je v predstavitvi obtožnice vsem štirim očital, da so omogočili izplačilo dodatkov za stalno pripravljenost določenim zaposlenim, ne da bi za to imeli kakršno koli vsebinsko ali pravno podlago. Gre za zajeten znesek, ki je slehernikom iz raja na tej strani Alp povsem nedosegljiv. A kaj 'čmo, življenje je pač tako.

Pa se vrnimo k omenjeni Mojci Indihar Štemberger. Kot sem izvedela iz verodostojnih medijev, je bila gospa kljub pravočasnemu vabilu na sodišče – na dopustu. Obstaja upravičena domneva, da je na smučanju, a to, kaj gospa počne med dopustom, ni druga zgodba. Kakor koli, z dopusta na sodišče pa ne gre. Dopust je treba izkoristiti in klicaj!

Je pač tako, da je v naši državi očitno dopust pred sodiščem in zakoni. Živimo namreč v deželi, kjer etika in spoštovanje zakonov nikomur ne pomenijo nič, kaj šele, da bi o njih kdor koli sploh razmišljal.

Spomnim se, da je moj mož pred časom dobil vabilo, da se mora zglasiti na oddelku za javni red na upravni enoti kot priča. In kot vzoren državljan je seveda to storil, poklical na upravno enoto, se dogovoril za uro, povedal svoje in odšel. Mimogrede, za ta dan je imel dogovorjeno razmeroma pomembno službeno obveznost, a jo je odložil zaradi obiska upravne enote. Se je pa domov vrnil malce začuden, saj, kot mu je povedala uradnica, se na takšne ali drugačne uradne pozive odzove manj kot 10 odstotkov državljanov.

Nad tem podatkom pravzaprav niti nisem bila preveč začudena. Zakaj pa bi ljudje spoštovali kakršna koli pravila, če se ne glede na to, ali kaj naredijo prav ali narobe, ne zgodi nič. Niti se jim nihče ne zahvali, ker spoštujejo pravila, niti nimajo nobenih posledic, če se takšnih ali drugačnih pravil ne držijo. In pravila je bolje kršiti kot spoštovati, mar ne?
Kar zmrazi me.

Tako kot me zmrazi, ko poslušam posamezne športnike, ki v mikrofon poudarjajo, kako so pripravljeni, kako so se pripravljali – eni v Čilu, drugi v Španiji, tretji v Turčiji – no, glej, ga, zlomka, potem pa izpadejo v prvem teku, doživijo poraz z gromozansko razliko, padejo z orodja …

Spomnim se, da so v moji mladosti opozarjali na akcije, imenovane Nič nas ne sme presenetiti. In tako so številni postali pozorni in pripravljeni na morebitne napade zunanjih sovražnikov »z leve ali desne«.

Zdaj, kot se mi zdi, nas prav zaradi natrenirane preteklosti še kar ne zmore nič presenetiti. Uboga sodišča, ki se znajdejo v primežu nemalokrat nespretnega tožilstva in nemalokrat hudičevo pretkanih odvetnikov, pa v kupu opravičil zaradi odsotnosti.
No, mene pa vsak dan še kar kaj preseneti. Da je omenjena gospa z začetka tega zapisa prejemala dodatek za stalno pripravljenost, je ni motilo, zaradi dopusta se ga bržkone ni odpovedala.

In če to vse skupaj drži, drži pa zagotovo, bom tudi jaz uporabljala izjavo, da sem – na dopustu. Ženske smo namreč tiste, ki moramo nemalokrat biti v stalni pripravljenosti: na voljo temu ali onemu, možu ali komu drugemu. No, zdaj vem, da lahko odločno zagotovim: »Sem na dopustu,« čeprav sem stalno pripravljena.