NA EKS
Kolumna Lare Paukovič: Uboge samske ženske
In samsko življenje je lahko prav tako bogato in kakovostno kot življenje v partnerski zvezi.
Odpri galerijo
Sicer odlična igralka Jennifer Aniston je ena največjih osmoljenk: najprej je zaradi Angeline Jolie izgubila zlatega hollywoodskega dečka Brada Pitta, pred kratkim pa ji je ušel še zadnji mož, igralec Justin Theroux. »Jennifer Aniston je spet sama/razočarana« ali »Jen ne more obdržati nobenega tipa,« so se pridušali mediji. Namesto da bi Anistonova takšne abotnosti ignorirala, je o tej temi pogumno spregovorila v zadnjem intervjuju. »Najpogosteje slišim, da ne zmorem obdržati moškega ali da nočem imeti otrok, ker sem sebična karieristka. Ali pa da sem žalostna in zlomljenega srca. Prvič – nikakor nimam zlomljenega srca. Drugič pa, to so res površne obtožbe,« je dejala. »Ljudje ne poznajo ne mojega zdravstvenega ne čustvenega stanja.
Ampak pritisk na ženske, da postanejo mame, je pač tako velik, da če nisi mama, si kar hitro označena za pokvarjeno blago. Kaj pa če moje poslanstvo na tem svetu ni, da se razmnožujem? Kaj če sem tu zaradi drugih stvari?«
Čestitke Jen za iskrenost in sorazmerno mirne živce ob komentiranju teh neumnosti, kajti očitki, da je z njo gotovo nekaj narobe, da »ne more obdržati nobenega tipa«, so smešni. Kako je mogoče, da je v enaindvajsetem stoletju, ko smo vsaj v zahodnem svetu precej napredovali, kar se enakopravnosti tiče, to, da si zmožna obdržati moškega, še vedno eden od kriterijev za, recimo, dober značaj? Kaj pa talent, inteligenca, delovne navade, poštenost, sposobnost mišljenja s svojo glavo in tako dalje? V očeh komentatorjev, ki Jennifer Aniston zmerjajo s sebično karieristko, so to najbrž prej slabe kot dobre lastnosti, kajti ženska, ki ima vizijo, ki bi od življenja morda rada še malce več kot to, da zgolj »ujame tipa«, ima v resnici manj možnosti, da ji bodo simpatični fantje, s katerimi bo lahko takoj zanosila in se preselila v hiško na obrobju mesta, padali v naročje. Ampak nič zato – obstajajo tudi ženske, ki res prvenstveno iščejo moškega, s katerim bi si zgradile tako življenje, tak moški pa njih; ti pari se bodo že nekako našli in živeli do konca svojih dni, zato da lahko ženske, ki bi namesto tega raje hodile na igralske avdicije ali svoj čas vlagale v to, da postanejo profesionalne kolesarke, živijo v miru, ne da bi morale poslušati očitke, da so za moške itak prezahtevne.
Toliko je besed o feminizmu, ki si ga, to vse bolj ugotavljam, preveč ljudi predstavlja povsem po svoje, pozabljamo pa, da je v temelju boja za žensko enakopravnost tudi boj za privilegij, da lahko ženska živi svoje življenje na način, ki ga je izbrala sama. Če želi »ujeti« moškega, ki ji bo naredil pet otrok in mu bo lahko kuhala, hvala bogu (konec koncev to, da nekomu kuhaš, ni avtomatično znak podrejenosti – vseeno pa upam, da moški, ki mu ženska kuha, po domači hiši postori kaj drugega), a po drugi strani hvala bogu tudi, če je dovolj ambiciozna, da – kot Jennifer Aniston – svoje kariere očitno ne želi postaviti na stranski tir za nekega tipa. Je res tako težko razumeti, da ne obstajajo boljši in slabši načini, kako naj ženska živi, ampak gre pri vsem skupaj za stvar individualne izbire?
Ko smo že pri izbiri – tudi samskost je vse pogosteje izbira, ne stanje, v katero bi bila ženska prisiljena, ker pač »ne najde nikogar«, kot si nekateri še vedno zmotno predstavljajo. In samsko življenje je lahko prav tako bogato in kakovostno kot življenje v partnerski zvezi. Poznam ljudi, ki so v čudovitih zvezah (pa ne takih, ki so videti dobro samo na instagramu). Poznam pa tudi ljudi, ki so v zvezah, ob katerih te prime, da bi si okoli vratu zavezal štrik in se v bližnji gozd odpravil poiskat najvišje drevo. Ni vsaka zveza že v osnovi dobra, tako kot samskost nikoli ne bi smela biti cenjena višje ali nižje kot partnerstvo – spet gre samo za vprašanje tega, kaj si posameznik v življenju želi.
Ko sem že pri tej temi, naj se na kratko dotaknem še trditve, ki jo zagovarja določena skupina ljudi, in sicer da rodnost slovenskega naroda zaradi žensk, ki materinstva niso izbrale za svoje poslanstvo, upada: narod je bil v težavah že dolgo prej, preden so se »sebične karieristke« odločile, da bodo raje zasledovale individualne interese namesto se plodile s klenimi slovenskimi fanti. Pa ne zaradi karieristk, ampak zato, ker so številni kleni slovenski fantje (ter njihove mame in očetje) tako zaplankani, da ne vidijo izza ograje svojega lepo urejenega vrtička – to pa je tisto, kar nam bo na dolgi rok naredilo več škode kot premalo rojstev na leto.
Ampak pritisk na ženske, da postanejo mame, je pač tako velik, da če nisi mama, si kar hitro označena za pokvarjeno blago. Kaj pa če moje poslanstvo na tem svetu ni, da se razmnožujem? Kaj če sem tu zaradi drugih stvari?«
Čestitke Jen za iskrenost in sorazmerno mirne živce ob komentiranju teh neumnosti, kajti očitki, da je z njo gotovo nekaj narobe, da »ne more obdržati nobenega tipa«, so smešni. Kako je mogoče, da je v enaindvajsetem stoletju, ko smo vsaj v zahodnem svetu precej napredovali, kar se enakopravnosti tiče, to, da si zmožna obdržati moškega, še vedno eden od kriterijev za, recimo, dober značaj? Kaj pa talent, inteligenca, delovne navade, poštenost, sposobnost mišljenja s svojo glavo in tako dalje? V očeh komentatorjev, ki Jennifer Aniston zmerjajo s sebično karieristko, so to najbrž prej slabe kot dobre lastnosti, kajti ženska, ki ima vizijo, ki bi od življenja morda rada še malce več kot to, da zgolj »ujame tipa«, ima v resnici manj možnosti, da ji bodo simpatični fantje, s katerimi bo lahko takoj zanosila in se preselila v hiško na obrobju mesta, padali v naročje. Ampak nič zato – obstajajo tudi ženske, ki res prvenstveno iščejo moškega, s katerim bi si zgradile tako življenje, tak moški pa njih; ti pari se bodo že nekako našli in živeli do konca svojih dni, zato da lahko ženske, ki bi namesto tega raje hodile na igralske avdicije ali svoj čas vlagale v to, da postanejo profesionalne kolesarke, živijo v miru, ne da bi morale poslušati očitke, da so za moške itak prezahtevne.
Toliko je besed o feminizmu, ki si ga, to vse bolj ugotavljam, preveč ljudi predstavlja povsem po svoje, pozabljamo pa, da je v temelju boja za žensko enakopravnost tudi boj za privilegij, da lahko ženska živi svoje življenje na način, ki ga je izbrala sama. Če želi »ujeti« moškega, ki ji bo naredil pet otrok in mu bo lahko kuhala, hvala bogu (konec koncev to, da nekomu kuhaš, ni avtomatično znak podrejenosti – vseeno pa upam, da moški, ki mu ženska kuha, po domači hiši postori kaj drugega), a po drugi strani hvala bogu tudi, če je dovolj ambiciozna, da – kot Jennifer Aniston – svoje kariere očitno ne želi postaviti na stranski tir za nekega tipa. Je res tako težko razumeti, da ne obstajajo boljši in slabši načini, kako naj ženska živi, ampak gre pri vsem skupaj za stvar individualne izbire?
Ko smo že pri izbiri – tudi samskost je vse pogosteje izbira, ne stanje, v katero bi bila ženska prisiljena, ker pač »ne najde nikogar«, kot si nekateri še vedno zmotno predstavljajo. In samsko življenje je lahko prav tako bogato in kakovostno kot življenje v partnerski zvezi. Poznam ljudi, ki so v čudovitih zvezah (pa ne takih, ki so videti dobro samo na instagramu). Poznam pa tudi ljudi, ki so v zvezah, ob katerih te prime, da bi si okoli vratu zavezal štrik in se v bližnji gozd odpravil poiskat najvišje drevo. Ni vsaka zveza že v osnovi dobra, tako kot samskost nikoli ne bi smela biti cenjena višje ali nižje kot partnerstvo – spet gre samo za vprašanje tega, kaj si posameznik v življenju želi.
Ko sem že pri tej temi, naj se na kratko dotaknem še trditve, ki jo zagovarja določena skupina ljudi, in sicer da rodnost slovenskega naroda zaradi žensk, ki materinstva niso izbrale za svoje poslanstvo, upada: narod je bil v težavah že dolgo prej, preden so se »sebične karieristke« odločile, da bodo raje zasledovale individualne interese namesto se plodile s klenimi slovenskimi fanti. Pa ne zaradi karieristk, ampak zato, ker so številni kleni slovenski fantje (ter njihove mame in očetje) tako zaplankani, da ne vidijo izza ograje svojega lepo urejenega vrtička – to pa je tisto, kar nam bo na dolgi rok naredilo več škode kot premalo rojstev na leto.