Kolumna Lare Paukovič: Strah pred samoto

Kako biti sam? To se na primer sprašuje ameriški pisatelj Jonathan Franzen v naslovu zbirke esejev – pa še kdo, ki mu tega vprašanja sicer ni uspelo preliti v eseje, a ga prav tako bega. Samota je koncept, ki ga ljudje praviloma ne marajo in od njega bežijo, če ne potrebujejo ravno miru za meditacijo, pisanje knjige, razvijanje znanstvene teorije ali kaj podobnega.


Trenutno nam tehnologija k sreči ponuja veliko načinov, kako od nje pobegniti. Nekaterim se recimo zdi bolj privlačna ideja, da bi imeli ljubezenskega – ali pa zgolj prijateljskega – robota. V članku Faking Intimacy (Lažna intimnost) revije New Philosopher avtorica Sherry Turkle piše o šestnajstletnem dekletu, ki resno razmišlja o možnosti, da bi, ko bo odrasla, živela z robotom. Ne zato, ker bi bil robot boljši od pravih ljudi – ampak ker so jo ljudje že pri tako rosnih letih precej razočarali, imeti robota pa je seveda bolje kot živeti sam.


Način premagovanja samote so tudi spletne zmenkarije, ki se včasih ne odvijejo tako, kot bi si želeli. Past, v katero pogosto padejo osamljeni ljudje na spletu, so ljubezenske prevare, o katerih je bilo zahvaljujoč okrogli mizi, ki jo je na to temo pred kratkim organiziral Nacionalni odzivni center za kibernetsko varnost, v zadnjem času zopet malo več govora.

Žrtve nasedajo lažnim, na videz povsem avtentičnim (slike na njih so seveda ukradene) spletnim profilom ljudi, s katerimi v nekem daljšem časovnem okviru spletejo prijateljske, morda celo ljubezenske vezi, nato pa sledijo prošnje za pošiljanje denarja – in to ti »dopisovalci« tudi dejansko storijo, ker so raje finančno oškodovani, kot da bi izgubili novega navideznega prijatelja, s katerim so se tako ujeli.

Raje bi, da »razmerje« traja še malo dlje, pa tudi če njihov prijatelj potrebuje vse več denarja in ima vse bolj sumljive zahteve, kakor pa da bi se vse skupaj tako grobo in nenadno končalo. Potem bi se namreč morali vrniti v območje samote, tega pa si ne želijo. Česar v bistvu ni težko razumeti, če pomislimo, da ljudje zaradi strahu pred samoto tudi zunaj kategorije spletnih zmenkov ostajajo v razmerjih, za katera hitro po začetku postane jasno, da ne bodo delovala, kajti človek, ki so si ga izbrali za partnerja, z njimi ni kompatibilen. Vendar je celo neubrana enota boljša kot samota, mar ne?

Najbrž ste že slišali za FOMO – Fear of Missing Out (strah, da bi kaj zamudili): tudi to je oblika izmikanja samoti. Brezciljno obiskovanje dogodkov, vsak teden enake zabave, redno druženje z ljudmi, ki jih poznamo le bežno, vabljenje sosedov na obiske, pojavljanje na krajih, ki so »in«, vse to pa samo zato, ker se bojimo, da se bodo drugi imeli bolje, da se bo svet noro zabaval brez nas, medtem ko bomo mi sami s seboj med stenami utesnjenega stanovanja.

A Blaise Pascal je vedel, o čem govori, ko je zapisal, da je »edini razlog za človekovo nesrečo ta, da ne zna tiho sedeti v svoji sobi«. Šele ko se naučiš biti sam, v miru s seboj – v sobi, na kavi ali med popoldanskim sprehodom po mestu –, imaš lahko polnokrvne odnose z drugimi ljudmi. To namreč ne bodo več odnosi, ki se jih boš oklepal, ker brez njih ne moreš preživeti, ampak nekaj, kar daje življenju dodano vrednost.

Na zabavo ali gledališče se boš odpravil, ker si res želiš videti predstavo ali preplesati noč, ne pa zato, ker te ideja o tem, da bi na kavču cel večer poslušal glasbo – sam –, navdaja s tesnobo. Res pa je, da ponuja samota več možnosti, da bolje spoznaš samega sebe. Kar je včasih tisto, čemur se z vsem tem siljenjem v družbo in poskusi vzdrževanja nesmiselnih pogovorov (pa četudi z robotom ali lažnim obrazom na spletu) v resnici izogibamo ...