Kolumna Gašperja Lubeja: Sence komunizma, sonca socializma

Junija 2010 sem ga vprašal, kako gleda na svojo komunistično gorečnost v mladih letih. »Na to gledam kot na del osebnostnega razvoja. Ko začneš v osnovni šoli in potem srednji šoli poslušati o svetu, ki mora biti pravičen, in ideologiji, ki to zagotavlja, potem vsaj nekaj časa v to verjameš. To sem verjel do konca študija, dokler nisem sam začel brati tudi drugih stvari, dokler se nisem srečal z ljudmi, ki so na to gledali drugače in so imeli tudi osebne izkušnje. V moji lastni družini je imel oče zelo tragično izkušnjo z nekdanjim režimom, ampak o tem ni nikoli govoril, ker se je bal za našo varnost, usodo, življenje. O tem je spregovoril šele potem, ko sem prišel iz zapora, ko sem že sam prišel do nekaterih zaključkov. Ni težko verjeti v nekaj, kar se lepo sliši. Ko pa se nasproti tej ideologiji postavijo dejstva, potem vsak, ki misli z lastno glavo, pretehta, kar je res in kaj ne.«

Janez Janša je bil komunist, ki je spregledal. Bil sem presenečen, kako trezno je v intervjuju analiziral svojo transformacijo v demokrata, ki je bil sredi osemdesetih eden glavnih trnov v peti sicer že nekoliko oslabljenega režima, ki pa je imel v rokah še vse vajeti. Bolj kot analizo sem pričakoval zanj tako značilno pikro aroganco ob neprijetnih novinarskih vprašanjih.
Osem let pozneje trezne analize ni več. Srednja pot ni več opcija. Vse je treba napeti do skrajnih razsežnosti, v modi je trumpovska instantnost oblikovanja mnenj in presoj, razglašanje sovražnikov, shizma za vsako ceno. Politična nekorektnost je vrlina. Mediji, ki to niso, jo multiplicirajo do onemoglosti. Sekta JJ ne dvomi, ne preverja, nima distance.

To ni dobro. Povzroča tudi histerijo na drugi strani. Kot je bila tista, ko je Jože Možina na nacionalki gostil Jožeta Dežmana, ki je izrekel marsikaj spornega, a tudi marsikaj bolečega, resničnega, recimo o povojnih pobojih. Res je, da Možina v tem intervjuju ni bil novinar. Novinar mora intervju voditi s kritično distanco in postavljati podvprašanja, ki sogovorniku morda ne bodo všeč. Možina je bil namesto tega nekritičen spodbujevalec in pritrjevalec stališč sogovornika. Član sekte.

A to ne opravičuje histeričnih reakcij enega največjih političnih spreobrnjencev slovenske politike. Tit Turnšek želi s histerijo zakriti svojo transformacijo iz častilca Demosa, člana SLS, njenega obrambnega ministra do neotesanega vodje borcev. Očitno bi se Turnšek, a tudi njegovi številni somišljeniki najraje vrnili v čase komunizma in zatiranja svobode govora.

Tudi v aktualnih razpravah ob 50-letnici Teritorialne obrambe, ki se gibljejo od nekritičnega vpitja o komunističnem totalitarizmu do nekritičnega zatiskanja oči pred dejstvom, da je bila TO v času socializma režimska organizacija, se mi zdi žalostno, da skoraj 30 let po padcu komunizma, natančneje rečeno socializma, to obdobje še vedno marsikdo slika tako črno-belo. Oziroma tako črno, kot da je od takrat že več kot 200 let in kot da ni več živih prič dejstva, da zadnje obdobje socializma pač ni bilo obdobje stalinističnega terorja.

Žalostno je tudi, da želi tudi po skoraj 30 letih marsikdo stopati po poteh vnebovpijočih stranpoti socializma, kot sta državni paternalizem ali cenzura.

Politično pa je nekoliko zabavno, da desnica s svojo radikalnostjo pravzaprav krepi socialistično nostalgijo in si sama onemogoča prihod na oblast, ki jo večino poosamosvojitvenega obdobja obvladuje levica.

Zabavno, morda pa tudi žalostno je to, da desnica ne uvidi, da je pomik proti (desni)sredini edini recept za pohod na oblast, tudi zaradi dolgoletne prevlade levice, ki ima olajšano pot do zmage na volitvah zaradi utrjene infrastrukture na gospodarskem, medijskem in še katerem področju. Žalostno je zato, ker bo Slovenija brez desne prevetritve in spremembe oblasti prej ali slej zdrsnila v oblastniško aroganco, ki ne bo prinesla nič dobrega.

Iz sonca socializma, ki lahko z nekaterimi elementi brez težav sobiva v demokratični ureditvi kapitalizma, bo spolzela v sence komunizma z državnim paternalizmom in cenzuro.