NA EKS

Kolumna Dejana Vodovnika: Ko znani Tonč postane tehnološki višek

Celotna veriga ustvarjalcev je plačana, producent služi. Avtor pa naj dela zastonj, ker potrebuje javno nastopanje za reklamo in promocijo. In tu je Tonču snelo pokrov.
Fotografija: Jeza je postala znak nemoči. FOTO: SHUTTERSTOCK
Odpri galerijo
Jeza je postala znak nemoči. FOTO: SHUTTERSTOCK

»Znan slovenski glasbenik je začel svojo glasbeno kariero nekje v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes, skoraj petdeset let pozneje, je dokončno postal tehnološki višek. Sedela sva na obali. Z maskami in več kot dva metra vsak k sebi. Imel je željo, da Škratu zaupa, kako je padel in bil izpljunjen na koncu svoje poti. Recimo, da mu je ime Tonč.


Začel je na radijski oddaji nacionalnega radia 'Kar znaš, to veljaš'. Po oddaji je k Tonču pristopil založnik in mu ponudil snemanje plošče. Založnik je delno plačal strošek studia, matrico posnetkov, izdelavo vinilnih plošč, oblikovanje. In morda je uredil kak intervju v takrat maloštevilnih medijih. Tonču in njegovemu bendu je ponudil procente od prodaje plošč. Petnajst. Avtorji so se počutili opeharjene, a so podpisali. V želji po prepoznavnosti. Založnik se ni vtikal v Tončeve koncerte, ni se rinil kot soavtor v prijavo avtorstva na takratnem Zampu –Sokoju (današnjem Sazasu) … itd.

Nekaj desetletij pozneje je isti založnik, v navezi s Tončem, ki je bil že poznan in priljubljen avtor, izdajal avdiokasete. Z novo pogodbo. Bila je še slabša. Take it or leave it (vzemi ali pusti). S stisnjenimi zobmi je Tonč podpisal razmerje, kjer od prodaje kaset ni dobil ničesar. Prvič je začutil, da je džanki, odvisen od svojega založnika – dilerja.
Jeza je postala znak nemoči. FOTO: SHUTTERSTOCK
Jeza je postala znak nemoči. FOTO: SHUTTERSTOCK

Še na slabše se je obrnilo, ko so se pojavili računalniki in CD-ji. Internet. Tonču je založnik predlagal španovijo. Oba sta fifty-fifty vložila v nov avdioizdelek. Založnik je dobil polovico denarja od vsega. Od prodaje CD-jev, koncertov, avtorskih pravic. V tistem času se je glasbo – tudi Tončevo, presnemavalo in prodajalo na črnem trgu. Na stojnicah sredi Ljubljane. Tonč od tega ni dobil ničesar. Ko se je enkrat zapičil v to anomalijo, mu je lastni založnik predlagal, naj se umiri, ker je ta dejavnost pod protektoratom tajne službe. Mnogo let zatem je Tonč izvedel, da je bil njegov 'založnik in partner' del te 'tajne službe'.

Po letu 2000 je prodaja CD-plošč strmo padla. Tončev založnik bi bankrotiral, ko se ne bi spretno reorganiziral in vpletel v vode zaščite avtorskih in predvsem založniških pravic. V času največje krize je od Tonča odkupil vse njegove še preostale pravice. Za drobiž.

In zdaj smo tu. V Coroni. Izdaje fizičnih nosilcev zvoka praktično ni več, koncertna dejavnost je ustavljena. Odpira se novo področje internetnih, viralnih koncertov. Tonč in ekipa tehnikov zvoka, svetlobe, videa … vidi novo priložnost zaslužka. A glej ga, zlomka. Ko je Tonč pred dnevi dobil v podpis pogodbo za izvedbo takega internetnega koncerta, je ugotovil, da je glavni producent te nove oblike glasbenega udejstvovanja njegov nekdanji založnik. Pravila za sodelovanje so jasna in enaka za vse izvajalce. Celotna veriga ustvarjalcev je plačana, producent služi. Avtor pa naj dela zastonj, ker potrebuje javno nastopanje za reklamo in promocijo. In tu je Tonču snelo pokrov. Za kaj rabi promocijo, če pa ni več prodaje glasbe, ni koncertov in še večino avtorskih in izvajalskih pravic mu je pobasal njegov dolgoletni založnik?

Tonču je zdaj jasno. Ustvarjalci se lepijo na oder kot vešče na svetlobo. Ne morejo brez nečesa, kar jih na koncu ubije. In to dejstvo izkoriščajo dilerji. Po skoraj petdesetih letih Tončevega uspešnega ustvarjanja je ostal edini brez prebite pare. Džanki.
'Kar znaš, to veljaš????' ... Japajade!«
**
Podpiši ali pojdi. V prevodu to pomeni: umetnik & založnik = džanki & diler (odvisnež & razpečevalec). FOTO: IMUSICIAN
Podpiši ali pojdi. V prevodu to pomeni: umetnik & založnik = džanki & diler (odvisnež & razpečevalec). FOTO: IMUSICIAN

Še ena iz zajetnega paketa kreativnih zadreg v teh nekreativnih časih. Kreativnemu škratu pač ne zmanjka gradiva. Žal! Čeprav bi nekateri radi videli, da bi gradivo te vrste ostalo v bunkerju. Da bi ga ja videlo čim manj ljudi in združb, ki take, kot je Tonč – nategujejo!

Izbrano za vas

Izbrano za vas