NA EKS
Komentar Lare Paukovič: Družinske počitnice, prava sprostitev!
Na dopustu srečujem družine, ki nikakor niso videti, kot bi bile na oddihu, ampak dajejo vtis, da so počitnice zanje strašna muka.
Odpri galerijo
Dopustniška družba FOTO: Reuters
Zadnje čase na dopustu srečujem družine, ki nikakor niso videti, kot bi bile na oddihu, ampak dajejo vtis, da so zanje počitnice, na katerih so se znašli po spletu okoliščin, strašna muka. Starši z dvema malima otrokoma se prepirajo, kdo bo nosil nahrbtnik s hrano. Trije ravno tako majhni otroci se na pomolu stepejo, babica in dedek poskušata posredovati vsak z ene strani, a brez uspeha, na koncu privihra mama, vsa besna na babico in dedka, češ, zakaj ne pazita na ta male. Dekle fantu v restavraciji ob morju kar vpričo njune triletne hčerke (in vseh gostov) grozi, da bo takoj doma »popokala stvari in se izselila iz stanovanja«. Družini, ki je na plažo prišla s šotorom, dvema žogama, tremi hladilnimi torbami, napihljivim flamingom, žarom in vozičkom, je v gneči nekdo ukradel nogometno žogo, zdaj pa fanta težita mami, ker se ne moreta igrati Ronalda in Messija.
Ste dobili približen vtis o harmoničnosti družinskih počitnic? Tudi nekaj znank in znancev, predvsem takih, ki imajo zelo majhne otroke, se je z družinskega dopusta vrnilo še bolj utrujenih kot prej in priznali so, da bi v resnici potrebovali še en oddih, otroško zbujanje ob sedmih zjutraj, kuhanje v zatohlem apartmaju, nepričakovana rast sinovih zobkov in podobne simpatične situacije jih namreč niso ravno napolnili z energijo, ki jo bodo potrebovali za nadaljevanje dela – za pošten spanec, branje, vino na terasi, sprehode pod borovci itd. seveda ni bilo kaj dosti časa. Neverjetno in kar žalostno je, s kakšnimi trivialnostmi se ukvarjajo vse te družine, ki imajo očitno občutek, da morajo imeti dopust splaniran do zadnje pike, ko ne gre čisto vse po planu, pa se začnejo znašati drug nad drugim in za generalno slabo vzdušje na počitnicah kriviti tistega člana družine, ki je zadnji naredil nepomembno napako.
Otroci so najbrž edini del populacije, ki se na družinskih počitnicah res zabava. Ko zdaj razmišljam o svojih otroških počitnicah, posebno tistih, ko smo s starši in mlajšo sestro hodili v kamp Finida blizu Umaga, moram priznati, da imam nanje zelo lepe spomine. Ampak spomnim se tudi, da sem si ves čas želela, da se nekaj dogaja, in to je moralo biti za starše precej naporno. Skoki s pomola, prodajanje školjk, klepet na igrišču z novimi prijateljčki, nujno je bilo treba na promenado v Umag, pa v lunapark (če v kraju, kjer smo počitnikovali, ni bilo lunaparka, sva bili s sestro močno razočarani), na trampolin in še kaj.
Dvajset let pozneje moje želje ne bi mogle biti bolj drugačne: ob hektičnem tempu čez leto si ničesar ne želim bolj od tega, da bi imela na počitnicah čisti mir. Je to morda priložnost za obuditev družinskih počitnic? Veliko študentov in mladih odraslih pade na ta trik. V adolescenci nastopi faza, ko se družinskih počitnic naveličaš, ker greš raje kot na morje s starši in tečnim bratom na potovanje s prijateljicami/na vikend k fantu/na divji žur na Ibizo ali kar koli ti že v tistem trenutku hodi po glavi. Ampak potem, ko ta faza silne samostojnosti mine, začneš razmišljati, kako lepo bi bilo, če bi šel letos – utrujen, kot si – na upokojenske počitnice s starši. Napaka: zdaj so starši tisti, ki si želijo, da se na počitnicah ves čas nekaj dogaja – pa še izkoristiti želijo čas z odraslo hčerko ali sinom, ki ga čez leto vsekakor vidijo manj kot pred desetimi ali dvajsetimi leti. Hočeš nočeš se moraš socializirati, morda se družiti še z drugimi sorodniki, ki so slučajno prišli na obisk v družinski apartma, iti na kak izlet, pijačo, kosilo; da bi samo ležal na ležalniku in bral časopis, pač ne pride v poštev, ker bodo vsi sorodniki mislili, da si asocialen čudak. Poleg tega vse te debate o tem, kdo bo nosil nahrbtnik s hrano ali na katerem delu plaže bomo ležali, ostajajo iste ne glede na starost družinskih članov.
Sicer pa je vsako sobivanje na počitnicah zoprno. Nekoč nas je šlo na počitnice pet prijateljic in do konca dopusta smo si, o tem sem skoraj prepričana, šle na živce čisto vse (pa se danes spet odlično razumemo). Moj nasvet bi bil zato takšen: če čutite, da se morate spočiti, sicer se vam bo zmešalo, dajte otroke v varstvo, pustite partnerico/ja doma, da si še on/a malo zbistri glavo, in pojdite počitnikovat sami. Če ste pripravljeni na še ene družinske počitnice, kjer boste imeli dan pokvarjen samo zaradi tega, ker je nekdo pozabil kupiti mineralno vodo za špricer ali ker je desetletni sin, že zdaj odvisen od tehnologije, doma pozabil ipad, pa kar veselo naprej – v sproščeno poletje!
Ste dobili približen vtis o harmoničnosti družinskih počitnic? Tudi nekaj znank in znancev, predvsem takih, ki imajo zelo majhne otroke, se je z družinskega dopusta vrnilo še bolj utrujenih kot prej in priznali so, da bi v resnici potrebovali še en oddih, otroško zbujanje ob sedmih zjutraj, kuhanje v zatohlem apartmaju, nepričakovana rast sinovih zobkov in podobne simpatične situacije jih namreč niso ravno napolnili z energijo, ki jo bodo potrebovali za nadaljevanje dela – za pošten spanec, branje, vino na terasi, sprehode pod borovci itd. seveda ni bilo kaj dosti časa. Neverjetno in kar žalostno je, s kakšnimi trivialnostmi se ukvarjajo vse te družine, ki imajo očitno občutek, da morajo imeti dopust splaniran do zadnje pike, ko ne gre čisto vse po planu, pa se začnejo znašati drug nad drugim in za generalno slabo vzdušje na počitnicah kriviti tistega člana družine, ki je zadnji naredil nepomembno napako.
Otroci so najbrž edini del populacije, ki se na družinskih počitnicah res zabava. Ko zdaj razmišljam o svojih otroških počitnicah, posebno tistih, ko smo s starši in mlajšo sestro hodili v kamp Finida blizu Umaga, moram priznati, da imam nanje zelo lepe spomine. Ampak spomnim se tudi, da sem si ves čas želela, da se nekaj dogaja, in to je moralo biti za starše precej naporno. Skoki s pomola, prodajanje školjk, klepet na igrišču z novimi prijateljčki, nujno je bilo treba na promenado v Umag, pa v lunapark (če v kraju, kjer smo počitnikovali, ni bilo lunaparka, sva bili s sestro močno razočarani), na trampolin in še kaj.
Dvajset let pozneje moje želje ne bi mogle biti bolj drugačne: ob hektičnem tempu čez leto si ničesar ne želim bolj od tega, da bi imela na počitnicah čisti mir. Je to morda priložnost za obuditev družinskih počitnic? Veliko študentov in mladih odraslih pade na ta trik. V adolescenci nastopi faza, ko se družinskih počitnic naveličaš, ker greš raje kot na morje s starši in tečnim bratom na potovanje s prijateljicami/na vikend k fantu/na divji žur na Ibizo ali kar koli ti že v tistem trenutku hodi po glavi. Ampak potem, ko ta faza silne samostojnosti mine, začneš razmišljati, kako lepo bi bilo, če bi šel letos – utrujen, kot si – na upokojenske počitnice s starši. Napaka: zdaj so starši tisti, ki si želijo, da se na počitnicah ves čas nekaj dogaja – pa še izkoristiti želijo čas z odraslo hčerko ali sinom, ki ga čez leto vsekakor vidijo manj kot pred desetimi ali dvajsetimi leti. Hočeš nočeš se moraš socializirati, morda se družiti še z drugimi sorodniki, ki so slučajno prišli na obisk v družinski apartma, iti na kak izlet, pijačo, kosilo; da bi samo ležal na ležalniku in bral časopis, pač ne pride v poštev, ker bodo vsi sorodniki mislili, da si asocialen čudak. Poleg tega vse te debate o tem, kdo bo nosil nahrbtnik s hrano ali na katerem delu plaže bomo ležali, ostajajo iste ne glede na starost družinskih članov.
Sicer pa je vsako sobivanje na počitnicah zoprno. Nekoč nas je šlo na počitnice pet prijateljic in do konca dopusta smo si, o tem sem skoraj prepričana, šle na živce čisto vse (pa se danes spet odlično razumemo). Moj nasvet bi bil zato takšen: če čutite, da se morate spočiti, sicer se vam bo zmešalo, dajte otroke v varstvo, pustite partnerico/ja doma, da si še on/a malo zbistri glavo, in pojdite počitnikovat sami. Če ste pripravljeni na še ene družinske počitnice, kjer boste imeli dan pokvarjen samo zaradi tega, ker je nekdo pozabil kupiti mineralno vodo za špricer ali ker je desetletni sin, že zdaj odvisen od tehnologije, doma pozabil ipad, pa kar veselo naprej – v sproščeno poletje!
