NA EKS
Kolumna Mateja Fisherja: Konji in delavske pravice
Tudi ko se konju kaj zgodi, obstajajo neke vrste reševalci, ki takoj prihitijo in ga oskrbijo.
Odpri galerijo
Tudi konji so lahko v službi določeno število ur.
Ko je bil pred dnevi na Dunaju delavec iz Slovenije, eden mnogih, ki hodijo dnevno na različne projekte, kjer se išče nekoliko boljši zaslužek kot doma, je bil v prvi vrsti presenečen nad prometno ureditvijo tega mesta. Prihod z južne strani, tiste, ki jo povezuje tudi znamenita železnica Dunaj–Trst, vleče s seboj ne le izkušnjo posameznika, ampak celotnega naroda. Pa ne le vstop, premikanje po mestu ga je presenetilo.
Čeprav teče vse kolikor toliko tekoče, je opazil predvsem različne načine premikanja posameznikov po mestu. Na eni strani otroci s skiroji, rolkami in novodobnimi premikajočimi se napravami, na katerih spominjajo na filmske junake znanstvenofantastičnih filmov, potem tako imenovana klasična prevozna sredstva, kot so tovornjaki, avtomobili in kombiji, tramvaj oziroma vlak sredi mesta, kot ga je poimenoval, na koncu pa te preseneti še konj. Na vse to moraš biti pozoren, da ne storiš prometnega prekrška.
Pešci so vedno tisti, ki imajo prednost, tisti, ki so prvi in najšibkejši člen ali udeleženec v mestnem prometu. Tudi tiste skupine s fotoaparati, ki imajo na čelu kolone nekoga z dvignjeno marelo ali zastavo. Turisti. Poleg nešteto informacij, ki jih je treba predelati, posebno ko si v mestu prvič, iskanje lokacije, na katero si namenjen, in sistema enosmernih ulic je koncentracija razdeljena še na množico premikajočih se objektov, za katere kot podeželski delavec niti ni vedel, da obstajajo, in so ga vedno znova presenetile. Konji so v tem oziru še najbolj domača stvar, zaradi tega si vedno na varni strani, ko se postaviš kočiji za rit in lepo počasi občuduješ mesto. Enako zjutraj, ko greš v mesto, kot popoldan ali zvečer, ko se vračaš. Tudi konji se vračajo. Tudi konji gredo iz službe, bi lahko rekli. Tako delavci kot konji.
Sistem je tudi na tem področju na neki način reguliran, tudi konji imajo svoje pravice. Gre za neke vrste konjske delavske pravice. Konji so lahko v službi določeno število ur in delajo lahko do določene temperature. Mislim, da je meja nekje pri petintridesetih stopinjah Celzija. Tukaj se nekoliko razlikujejo od delavcev, oni pač lahko delajo tudi pri nekoliko višjih temperaturah. Ker pač zdržijo. Tudi konji bi mogoče zdržali, vendar je nanje treba paziti, saj jih potrebujejo tudi jutri in čez noč jih ne morejo nadomestiti. Še posebno izučenega konja, ki je prav tako udeleženec v prometu in je navajen vseh različnih premikajočih se udeležencev. Šolan konj je vreden veliko, šolan konj je premoženje lastnika, ki vozi turiste po mestu in si s tem služi kruh.
Pri nekaterih gre za generacije lastnikov in generacije konjev. Zaradi tega se v tistih dneh, ko je konju prevroče, tega umakne z delovnega mesta in kopico žalujočih turistov pusti, da pridejo drugič. Tudi ko se konju kaj zgodi, obstajajo neke vrste reševalci, ki takoj prihitijo in ga oskrbijo. Ker je konj vrednost za lastnika in brez konja zanj ni kruha. In tako se naš delavec, ki se počasi pelje iz Slovenije za konjsko ritjo na svojo bauštelo, navdušuje nad lepoto mesta, še posebno sedaj, ko je vse skupaj okrašeno in ima pravljični pridih, čudi se nad različnimi načini prevoza po mestu in vonjem toplega punča ter stremi k tistemu boljšem zaslužku, ki njemu in njegovemu šefu omogoči, da vsaj za kratek čas postaneta del te pravljice.
Velikokrat sta v tem kombiju oba, on in njegov šef. Tako kot konj in kočijaž, ki hodita skupaj v službo. Pravljica, ki obljublja boljše čase. Če bo jutri prevroče ali prehladno, mogoče ne bosta prišla, bosta pa prišla dva druga z Madžarske, Slovaške, Poljske ali Hrvaške. In tako se bodo skupaj lepo počasi peljali v službo, konj in kočijaž, majster in delavec, ter občudovali lepote okrašenega mesta. To je ta decembrska pravljica. December v Parizu praznujejo na nekoliko drugačen način. Francozi pač vse stvari delajo na nekoliko drugačen način. Za kaj že gre tam?
Tudi konji so lahko v službi določeno število ur.
Čeprav teče vse kolikor toliko tekoče, je opazil predvsem različne načine premikanja posameznikov po mestu. Na eni strani otroci s skiroji, rolkami in novodobnimi premikajočimi se napravami, na katerih spominjajo na filmske junake znanstvenofantastičnih filmov, potem tako imenovana klasična prevozna sredstva, kot so tovornjaki, avtomobili in kombiji, tramvaj oziroma vlak sredi mesta, kot ga je poimenoval, na koncu pa te preseneti še konj. Na vse to moraš biti pozoren, da ne storiš prometnega prekrška.
Pešci so vedno tisti, ki imajo prednost, tisti, ki so prvi in najšibkejši člen ali udeleženec v mestnem prometu. Tudi tiste skupine s fotoaparati, ki imajo na čelu kolone nekoga z dvignjeno marelo ali zastavo. Turisti. Poleg nešteto informacij, ki jih je treba predelati, posebno ko si v mestu prvič, iskanje lokacije, na katero si namenjen, in sistema enosmernih ulic je koncentracija razdeljena še na množico premikajočih se objektov, za katere kot podeželski delavec niti ni vedel, da obstajajo, in so ga vedno znova presenetile. Konji so v tem oziru še najbolj domača stvar, zaradi tega si vedno na varni strani, ko se postaviš kočiji za rit in lepo počasi občuduješ mesto. Enako zjutraj, ko greš v mesto, kot popoldan ali zvečer, ko se vračaš. Tudi konji se vračajo. Tudi konji gredo iz službe, bi lahko rekli. Tako delavci kot konji.
Sistem je tudi na tem področju na neki način reguliran, tudi konji imajo svoje pravice. Gre za neke vrste konjske delavske pravice. Konji so lahko v službi določeno število ur in delajo lahko do določene temperature. Mislim, da je meja nekje pri petintridesetih stopinjah Celzija. Tukaj se nekoliko razlikujejo od delavcev, oni pač lahko delajo tudi pri nekoliko višjih temperaturah. Ker pač zdržijo. Tudi konji bi mogoče zdržali, vendar je nanje treba paziti, saj jih potrebujejo tudi jutri in čez noč jih ne morejo nadomestiti. Še posebno izučenega konja, ki je prav tako udeleženec v prometu in je navajen vseh različnih premikajočih se udeležencev. Šolan konj je vreden veliko, šolan konj je premoženje lastnika, ki vozi turiste po mestu in si s tem služi kruh.
Na Dunaj se po boljše mezde vozijo Slovenci, Hrvati, Madžari, Poljaki, Slovaki.
Pri nekaterih gre za generacije lastnikov in generacije konjev. Zaradi tega se v tistih dneh, ko je konju prevroče, tega umakne z delovnega mesta in kopico žalujočih turistov pusti, da pridejo drugič. Tudi ko se konju kaj zgodi, obstajajo neke vrste reševalci, ki takoj prihitijo in ga oskrbijo. Ker je konj vrednost za lastnika in brez konja zanj ni kruha. In tako se naš delavec, ki se počasi pelje iz Slovenije za konjsko ritjo na svojo bauštelo, navdušuje nad lepoto mesta, še posebno sedaj, ko je vse skupaj okrašeno in ima pravljični pridih, čudi se nad različnimi načini prevoza po mestu in vonjem toplega punča ter stremi k tistemu boljšem zaslužku, ki njemu in njegovemu šefu omogoči, da vsaj za kratek čas postaneta del te pravljice.
Tudi ko se konju kaj zgodi, obstajajo neke vrste reševalci, ki takoj prihitijo in ga oskrbijo.
Velikokrat sta v tem kombiju oba, on in njegov šef. Tako kot konj in kočijaž, ki hodita skupaj v službo. Pravljica, ki obljublja boljše čase. Če bo jutri prevroče ali prehladno, mogoče ne bosta prišla, bosta pa prišla dva druga z Madžarske, Slovaške, Poljske ali Hrvaške. In tako se bodo skupaj lepo počasi peljali v službo, konj in kočijaž, majster in delavec, ter občudovali lepote okrašenega mesta. To je ta decembrska pravljica. December v Parizu praznujejo na nekoliko drugačen način. Francozi pač vse stvari delajo na nekoliko drugačen način. Za kaj že gre tam?
