Novice
NA EKS
Objavljeno 01. december 2019 15.09 | Posodobljeno 01. december 2019 15.09

Kolumna Mateja Fischerja: Še en cigel v zidu

Ključne besede: komentar

Čeprav se je družbena klima že nekaj časa pripravljala na tovrstne dogodke, na tako hitri razvoj dogodkov niso bili pripravljeni niti na vzhodu niti na zahodu.

Vojak Conrad Schumann 15. avgusta 1961 FOTO: PETER LEIBNIG
V bistvu je šlo za komunikacijsko napako. Ko včasih gledam delo novinarjev in kakšen odnos imajo do njih politiki v času, ko ne teče volilna kampanja, si mislim, a si ti ljudje res ne zaslužijo boljših delovnih razmer. Predvsem ko gre kaj za nohte in jih cela vrsta čaka pri garaži ali tistem podhodu na Gregorčičevi, da ulovi tega in onega ministra, ki se kot gracije sprehodijo do svojih avtomobilov s šoferji. Takrat, takrat ko ni volilne kampanje in so teme nekoliko bolj ostre, je njihov korak nekoliko hitrejši, odgovori pa skopi ali jih sploh ni.

Novinarji pa kot klošarji čakajo na snegu in dežju, ali se bo veličastni usmili in vrgel kos suhe skorjice za glodanje. Lahko bi jim vsaj uredili prostor za čakanje, prostor, kjer lahko opravijo svoje delo. Dostojno, vredno človeka, ki zgolj opravlja svoje delo. Vsaj toliko dostojen prostor, kot ga imajo vratarji na vseh teh institucijah. V bistvu je interes javnosti vreden prav toliko, kot je vredno delo ministra, tako da bi tudi ta prostor in to kavo lahko plačali iz žepa davkoplačevalcev. Potem pa obstaja še cela vrsta tiskovnih predstavnikov.

Dokler nista Pristop in ekipa okoli njega tega dela postavila ne neke korektne, tudi znanstvene temelje, so bile te funkcije rezervirane za bjonde, ki se jih vlači s seboj. Uradno jih podpisujemo s funkcijo presešpreher. Brez realne možnosti razmišljanja, še manj podajanja mnenja ali odgovarjanja na kritična vprašanja. Ko je Egon Krenz oktobra 1989 od Ericha Honeckerja prevzel vodenje vzhodnonemške partije, si je najmanj mislil, da bo končal v zaporu in služil tudi za grehe svojih predhodnikov.

Časi so bili taki, da so Vzhodni Nemci začeli pripravljati zakon, ki bo državljanom omogočil zasebna potovanja na zahod. Na Alexanderplatzu se je že dogajalo ljudstvo, partija pa je pripravila novinarsko konferenco, na kateri so predstavili izhodišča omenjenega zakona. Egon Krenz je mapo z dokumenti pred tem porinil v roke Günterju Schabowskemu, ki je bil določen, da vodi konferenco. Kot kaže, je bila praksa, da se v vsebino materialov posamezniki niso preveč poglabljali, in Schabowski je po stari navadi bral tisto, kar mu je bilo položeno v roke. Vzhodnim Nemcem bo omogočeno potovanje na zahod, je bilo bistvo zakona, ki so ga predstavljali.

Nakar poda italijanski novinar vprašanje, ki je dodobra spremenilo potek dogodkov v Evropi. Kdaj začne ta zakon veljati? Schabowski na to vprašanje ni bil pripravljen. Po nekaj oklevanjih in listanju po papirjih se je hitro izmazal z odgovorom. Rekel je takoj. Nekaj novinarjev je zapustilo prostor, ker so hiteli pošiljat informacijo v svoja uredništva. Ko je zahodnonemška televizija objavila informacijo, je ta veljala za dokument. Vsul se je plaz prebivalcev, ki so hiteli čez mejo na zahod. Padel je berlinski zid. Bil je 9. november 1989.

Danes je trideset let od takrat. Od takrat, ko je navzven nedolžno novinarsko vprašanje pospešilo tek zgodovine do obratov, ko kolesa ni bilo moč ustaviti. Čeprav se je družbena klima že nekaj časa pripravljala na tovrstne dogodke, na tako hitri razvoj dogodkov niso bili pripravljeni niti na vzhodu niti na zahodu. Vzhodnjaki so drveli na zahod, čeprav niso vedeli, kam. Greš nekam, kjer te v bistvu nihče ne čaka. Na prvi pogled je delovalo, da so dobrodošli, v bistvu pa jih nihče ni zares pričakoval.

Niso šli nekam, ampak bolj od nekod. Ključno je bilo, da so odšli z vzhoda, ni bilo pomembno, kam. Tako se je začel rušiti zid po celotnem vzhodnem bloku. Zgodila se je tudi združitev Nemčije, od katere je veliko pridobila berlinska študentarija, ki je naenkrat lahko prišla do veliko poceni stanovanj, in dogajala so se zlata leta berlinske alternative. Odprlo se je veliko polje povezovanja na ravni infrastrukture, tisti težji del integracije ali povezovanja vzhodnjakov v zahodno družbo pa poteka še danes. Kot kaže, bo prav to povezovanje trajalo še nekaj časa in bo zaključeno z obratom generacije.

Nemški vzhod je šel neposredno iz nacističnega legla v trdo komunistično doktrino. Kaj ostane od ljudi, ki so socializirani v dveh tako ortodoksnih sistemih, si lahko samo predstavljamo. Ko jim enkrat odpremo vrata kletke, je zelo verjetno, da se izgubijo v prostranstvih svobode. Tako da je spet potrebna gradnja zidu, tistega osebnostnega, ki bo temeljil na zdravih temeljih in ga sestavljamo cigel po cigel do konca.

Prav ekstremizmi, ki se dandanes pojavljajo na območju vzhoda, so posledica te neskončne svobode, te izgube v prostranosti, in posamezniki iščejo neke svoje kletke, identitete, v katere se lahko skrijejo in se počutijo varne. Enako, kot mi je nekoč rekel kolega iz Gorenjske ob prihodu v Prekmurje. Jaz se tukaj nikakor ne znajdem, ta odprtost me ubija, ni nobenega hriba, po katerem bi se orientiral. Ko vidim zid, sem doma.
Deli s prijatelji