Kolumna Dejana Vodovnika: Kleti spomina

Enainsedemdeset let je stara glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice. Osrednja naloga enote kot sestavnega dela nacionalne knjižnice je skrb za zbiranje, obdelavo, hranjenje, posredovanje ter varovanje in zaščito temeljne nacionalne zbirke knjižničnega gradiva v slovenskem jeziku, o Sloveniji in Slovencih, slovenskih avtorjih, slovenskih založbah, pripadnikih italijanske in madžarske narodne skupnosti, romske skupnosti in drugih manjšinskih skupnosti v Sloveniji (tj. slovenike). Pa se včasih sprašujem, ali se Slovenci sploh zavedamo, kaj se skriva v zbirki.

Upal bi si zapisati, da ne! Sploh ne! Recimo, koliko Slovencev, sicer znanih vsevedov, ki se spoznajo na vse in še več, sploh ve, da »tam v Nuku« obstajajo posnetki pevskih solistov, npr. gledališke igralke Avguste Danilove, ki je leta 1918 v New Yorku snemala za Columbia Records, pozneje pa tudi za založbo Victor Talking Machine, in Josephine Lausche in Mary Udovic, ki sta ameriško občinstvo očarali s popularnimi priredbami slovenskih ljudskih pesmi. Da se je popularna polka ohranila na posnetkih Hoyer tria in Franka Yankovica. Dragocen je tudi posnetek vojaške Godbe Dravske divizije s skladbo Pozdrav Gorenjski Viktorja Parme, ki je nastal predvidoma okoli leta 1920, prav tako posnetek Kmečke godbe Ljubljana, ki je po vojni snemala za Jugoton.

Med redkimi ali unikatnimi izdajami iz 16., 17. in 18. stoletja so v t. i. kleti spomina tudi notni tiski Martina Luthra, Jakoba Petelina Gallusa, Giovannija Pierluigija da Palestrine in Orlanda di Lassa, glasbeni traktati Athanasiusa Kirchnerja, Johanna Josepha Fuxa in Nicolaja Listenija ter glasbena leksikona Johanna Gottfrieda Waltherja in Ernsta Ludwiga Gerberja. Glasbena zbirka NUK hrani tudi prepis Beethovnove 6. simfonije s skladateljevimi lastnoročnimi popravki in prepise inštrumentalnih in vokalnih glasov dveh Haydnovih maš, ki so delo skladateljevega kopista Johanna Elsslerja.

Obstaja tudi zbirka glasbenih zvočnih posnetkov, ki obsega izdane posnetke na različnih nosilcih, ki imajo značaj slovenike.
Doslej je bil z digitalizacijo zaščiten in hkrati za trajno ohranjanje pripravljen manjši del zvočnih zapisov kulturne dediščine na neobstojnih nosilcih. Zbirka starih zvočnih posnetkov glasbe (1909–1955) zajema zvočne zapise slovenske in tuje glasbe iz obdobja pred razmahom množične produkcije gramofonskih plošč. Zbirka šteje 86 gramofonskih plošč pretežno tujih založb (Columbia, Victor Talking Machine, RCA Victor, His Master’s Voice, Edison Bell Radio, Odeon, Homocord in Polydor, Pathe, Cetra); od slovenskih sta prisotni Elektra in Elektroton, od jugoslovanskih pa Edison Bell Penkala in Jugoton.


V Mariboru, v sklopu Univerzitetne knjižnice Maribor, obstaja Glasbena in filmska zbirka UKM, ki je s približno 60.000 enotami gradiva najbogatejša tovrstna zbirka v severovzhodni Sloveniji. Poleg tiste v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani je tudi edina v slovenskem prostoru, ki z obveznim izvodom prejema in trajno arhivira vso slovensko produkcijo zvočnih in videoposnetkov.

Slišati je veliko lepih besed o slovenskem velikem zavedanju preteklosti in še večji odgovornosti do prihodnosti. Dajte, no, dajte. Če bi bilo res tako, bi bilo vsaj na slovenskem glasbenem prizorišču vsaj malo drugače. Bilo bi več spoštovanja do slovenskih izvajalcev, manj poveličevanja »vsega, kar pride od zunaj, še posebno z Balkana«, in manj posmeha ob leporečju borcev za domoljubje, Slovence in Slovenijo, češ »je**ga, saj drugače ni mogoče«.

No, pa vsi zagovorniki harmonik, Slovenskega pozdrava in podobnih oddaj bi morda tudi vedeli, da je nekoč obstajal Hoyer trio, ki je špilal – polko! Pravo! Ne tiste na playback!