NA EKS
Selfiji v kinu – zakaj že?
Očitno je slovenska publika, ki hodi v teater, vendarle za odtenek bolj kulturna od obiskovalcev kina.
Odpri galerijo
Hej, sem tukaj. FOTO: Reuters
Kot pripadnica mlade generacije razumem fenomen selfijev. Svoj vizualni razvoj in dneve, ko se v svoji koži počutimo dobro, je vendarle treba dokumentirati (s tem se vsaj tolažimo). Prav tako razumem selfije na turističnih krajih in priznavam, da sem tudi sama že posnela katerega. Češ, glej me, to sem jaz pred Eifflovim stolpom, ni fotomontaža, res sem bila tam! Kot da mi ljudje brez tega ne bi verjeli. Ne vidim pa smisla v selfijih v kinodvoranah.
V kino sicer ne hodim tako pogosto, ampak v zadnjem mesecu sem na vseh treh kinopredstavah, ki sem jih obiskala, naletela na ljudi, ki so se pred začetkom filma vneto fotografirali. Šlo je za obiskovalce različnih generacij, kar pomeni, da početje sploh ni rezervirano samo za mlade. Selfiji v kinu sami po sebi nimajo popolnoma nobene funkcije. Ne sporočajo, kateri film si si šel ogledat, niti v kateri kinodvorani si, saj so si stoli povsod sorazmerno podobni, na njih pa si zaradi slabe svetlobe v dvorani zelo težko videti dobro. Selfi iz kina tako spletnim sledilcem res pove samo to, da si pač bil v kinu – s komerkoli že. Konec. Želja po tem, da bi drugi videli, da si bil v kinu, pa je očitno tako močna, da si se pripravljen izpostaviti in dvigniti telefon pred obraz sredi dvorane, čeprav je enkrat ena, da boš deležen nekaj posmehljivih pogledov sogledalcev.
Enako velja, če se delanja selfija lotiš v gledališču, čeprav temu k sreči še nisem bila priča – očitno je slovenska publika, ki hodi v teater, vendarle za odtenek bolj kulturna od obiskovalcev kina.
Sodobna družba ni narcisoidna le, kar se zunanjega videza tiče, ampak smo okuženi tudi z virusom, zaradi katerega nas spremlja občutek pomembnosti lastnega početja. Ne samo da smo prepričani, da preostale zanima, kako smo videti v vsakem trenutku dneva, samim sebi smo dopovedali tudi, da želijo vsi vedeti, kaj počnemo, s kom, kdaj in kje. Pevec skupine Plavi orkestar Saša Lošić je pred kratkim to posrečeno komentiral v intervjuju za Mladino. »Danes so ljudje, kar izpričuje kultura selfijev, obsedeni z videzom. In sami s sabo,« pravi Lošić. »V mojem času je bilo nepredstavljivo, če bi kdo sam sebe slikal v različnih pozah in objavljal svoje podobe v medijih. Danes pa je v ljudeh očitno huda potreba po samopromociji. Že zjutraj na družabnih omrežjih sporočajo: 'Dobro jutro, moji oboževalci, tukaj sem spet jaz. Objavil bom še eno fotografijo samega sebe, ki sem jo posnel včeraj.' In 365 dni v letu, iz vseh 360 stopinj, fotografirajo svojo glavo ter njeno podobo objavljajo in opisujejo na spletu.«
S tega vidika selfiji v kinu niso fenomen sami po sebi – kino je samo eden izmed prostorov, kjer se fotografirajo ljudje, ki so s selfiji obsedeni. Obsesija gre lahko celo tako daleč, da se počutijo ogrožene, če jim je pravica do fotografiranja samih sebe na kraju, ki bi ga radi delili z javnostjo, kratena. John Kelly v kolumni za The Washington Post iz leta 2016 izpostavi primer moškega, ki je z ženo in najstniškim sinom obiskal gledališče Arena Stage v Washingtonu in se je hotel kot vsak normalen človek fotografirati. V dvorani, seveda. Takoj ko je posnel selfi, ga je hostestnik opozoril, da je fotografiranje prepovedano. Moški, ki ima tudi ime, John, je protestiral, češ da se odra sploh ne vidi in da ne ve, kaj bi bil lahko problem (ravno to, da se odra sploh ne vidi, potrjuje mojo zgornjo ugotovitev, da selfiji v kinu ali gledališču sami po sebi nimajo popolnoma nobene funkcije). Ker fotografije ni hotel takoj izbrisati, se je pojavila še ena hostesa in zahtevala enako.
»Situacija je postala precej klavrna,« je povedal John, članek pa še navaja, da se je družina, ki se je v gledališče odpravila v zelo veselem razpoloženju, na koncu počutila predvsem napadeno. Naš John svojo pripoved sklene s pripombo, da nikakor ne bi želel, da kdo misli, da je selfi obsedenec, a da se mu zdijo selfiji v gledališču res neškodljivi in da ne razume takšne reakcije.
Selfiji so torej zaslužni za nastanek subkulture ljudi, ki jih bolj vznemirja pričakovanje tega, da bodo na družabnih omrežjih lahko delili informacijo, kje so, kot pa pričakovanje ogleda filma ali predstave. A če sklenem v malo bolj optimističnem duhu kot po navadi: vsaj v kino ali gledališče grejo, četudi po dober (no, ja ...) selfi. To pa je navsezadnje tudi nekaj, mar ne?
V kino sicer ne hodim tako pogosto, ampak v zadnjem mesecu sem na vseh treh kinopredstavah, ki sem jih obiskala, naletela na ljudi, ki so se pred začetkom filma vneto fotografirali. Šlo je za obiskovalce različnih generacij, kar pomeni, da početje sploh ni rezervirano samo za mlade. Selfiji v kinu sami po sebi nimajo popolnoma nobene funkcije. Ne sporočajo, kateri film si si šel ogledat, niti v kateri kinodvorani si, saj so si stoli povsod sorazmerno podobni, na njih pa si zaradi slabe svetlobe v dvorani zelo težko videti dobro. Selfi iz kina tako spletnim sledilcem res pove samo to, da si pač bil v kinu – s komerkoli že. Konec. Želja po tem, da bi drugi videli, da si bil v kinu, pa je očitno tako močna, da si se pripravljen izpostaviti in dvigniti telefon pred obraz sredi dvorane, čeprav je enkrat ena, da boš deležen nekaj posmehljivih pogledov sogledalcev.
Enako velja, če se delanja selfija lotiš v gledališču, čeprav temu k sreči še nisem bila priča – očitno je slovenska publika, ki hodi v teater, vendarle za odtenek bolj kulturna od obiskovalcev kina.
Sodobna družba ni narcisoidna le, kar se zunanjega videza tiče, ampak smo okuženi tudi z virusom, zaradi katerega nas spremlja občutek pomembnosti lastnega početja. Ne samo da smo prepričani, da preostale zanima, kako smo videti v vsakem trenutku dneva, samim sebi smo dopovedali tudi, da želijo vsi vedeti, kaj počnemo, s kom, kdaj in kje. Pevec skupine Plavi orkestar Saša Lošić je pred kratkim to posrečeno komentiral v intervjuju za Mladino. »Danes so ljudje, kar izpričuje kultura selfijev, obsedeni z videzom. In sami s sabo,« pravi Lošić. »V mojem času je bilo nepredstavljivo, če bi kdo sam sebe slikal v različnih pozah in objavljal svoje podobe v medijih. Danes pa je v ljudeh očitno huda potreba po samopromociji. Že zjutraj na družabnih omrežjih sporočajo: 'Dobro jutro, moji oboževalci, tukaj sem spet jaz. Objavil bom še eno fotografijo samega sebe, ki sem jo posnel včeraj.' In 365 dni v letu, iz vseh 360 stopinj, fotografirajo svojo glavo ter njeno podobo objavljajo in opisujejo na spletu.«
S tega vidika selfiji v kinu niso fenomen sami po sebi – kino je samo eden izmed prostorov, kjer se fotografirajo ljudje, ki so s selfiji obsedeni. Obsesija gre lahko celo tako daleč, da se počutijo ogrožene, če jim je pravica do fotografiranja samih sebe na kraju, ki bi ga radi delili z javnostjo, kratena. John Kelly v kolumni za The Washington Post iz leta 2016 izpostavi primer moškega, ki je z ženo in najstniškim sinom obiskal gledališče Arena Stage v Washingtonu in se je hotel kot vsak normalen človek fotografirati. V dvorani, seveda. Takoj ko je posnel selfi, ga je hostestnik opozoril, da je fotografiranje prepovedano. Moški, ki ima tudi ime, John, je protestiral, češ da se odra sploh ne vidi in da ne ve, kaj bi bil lahko problem (ravno to, da se odra sploh ne vidi, potrjuje mojo zgornjo ugotovitev, da selfiji v kinu ali gledališču sami po sebi nimajo popolnoma nobene funkcije). Ker fotografije ni hotel takoj izbrisati, se je pojavila še ena hostesa in zahtevala enako.
»Situacija je postala precej klavrna,« je povedal John, članek pa še navaja, da se je družina, ki se je v gledališče odpravila v zelo veselem razpoloženju, na koncu počutila predvsem napadeno. Naš John svojo pripoved sklene s pripombo, da nikakor ne bi želel, da kdo misli, da je selfi obsedenec, a da se mu zdijo selfiji v gledališču res neškodljivi in da ne razume takšne reakcije.
Selfiji so torej zaslužni za nastanek subkulture ljudi, ki jih bolj vznemirja pričakovanje tega, da bodo na družabnih omrežjih lahko delili informacijo, kje so, kot pa pričakovanje ogleda filma ali predstave. A če sklenem v malo bolj optimističnem duhu kot po navadi: vsaj v kino ali gledališče grejo, četudi po dober (no, ja ...) selfi. To pa je navsezadnje tudi nekaj, mar ne?
