NA EKS
Prezrta. Izbrisana.
In spet smo pri izrinjanju; pozabljanju. Tako kot nekateri radi pozabijo, da so tudi Avseniki špilali dalmatinske pesmi.
Odpri galerijo
Tolovaj Mataj. FOTO: Wikipedia
Je lahko glasba pozabljena, izbrisana? Nikakor ne. Lahko je prezrta, prepovedana, odstranjena, odvržena iz spomina. Pozabljena? Nikakor ne. Ohranjena je v zapisih, v magičnem prostoru časa. In vendar je še vseeno veliko glasbe izrinjene s koncertnega odra.
Ja, bo kar držalo. Ko bi le vedeli, koliko glasbe je res izrinjene, odrinjene s koncertnega odra, iz radijskega etra in s televizijskih zaslonov. Pozabljene.
Spomnim se zasedbe, ki se je imenovala Slovenska gruda. Iz Maribora je prihajala in je delovala v 70. letih. V bogat repertoar so zajeli velik del slovenskih ljudskih pesmi. Ustanovni člani skupine so bili Andrej Tomšič, Vlado Vadlja in Darja Švajger (vokal, kitara). Trio je sicer obstajal le krajši čas. Gradivo za album Pesmi (1983) je bilo pretežno tradicionalno, a obravnavano s svežega zornega kota. Na albumu so priredili in uglasbili pesmi Grajski vrtnar, Dominik, Huda mačeha, Puščico na ramo dam, Ranjen junak ... Leta 2008, torej pred natančno desetletjem, je Založba kaset in plošč še enkrat izdala njihov prvi album Pesmi, tri leta pozneje pa je zasedba spet začela delovati. Izdala je že tudi album Tolažba za raztresene bisere s pevko Barbaro Gabrielle. So pozabljeni?
No, prav pred desetletjem (leto gor ali dol) pa je prenehala delovati zelo uveljavljena in slovenskemu občinstvu dobro znana skupina, zdaj pa skoraj pozabljena zasedba z imenom Tolovaj Mataj. Leta 1994 so zasedbo ustanovili Roman Ravnič, Marino Kranjac in Dario Marušić, ki so izvajali ljudsko glasbo in predvsem plesne viže iz vsega slovenskega kulturnega prostora. Člani so viže spoznavali tako pri neposrednem terenskem delu in muziciranju z lokalnimi godci kot tudi ob arhivskem delu na podlagi transkripcij in posnetkov. Stari grehi, nova sramota je bil njihov prvenec leta 1996, ki so ga kritiki ocenili kot do takrat najboljši preporodni izdelek.
Zdaj pa k harmoniki, ki je, hočeš nočeš, v našem okolju narodno-zabavni simbol. Eden glavnih, če ne kar celo glavni predstavnik »harmonike« pri nas pa je zagotovo Bratko Bibič. Nekdo je nekoč zapisal, da gre za »permanentno aktivnega avtorja in izvajalca, ki je pred kakimi štirimi leti izdal knjigo z naslovom Harmonika za butalce.
V njej največ pozornosti nameni svoji skupini Begnagrad ter takratni dinamični, nemalokrat konfliktni in kompleksni kulturnoumetniški sceni, dotakne pa se tudi politike. Iz prve roke pripoveduje o pripetljajih in pomenu Škučeve Mlade slovenske kulture in o tako imenovanem škandalu v Operi. Izvemo zgodbe iz zakulisja o Pankrtih, Art Kinu Dvor, RIO festivalu, Škucu in drugih akterjih tistega časa. Navsezadnje je skupini Begnagrad, za katero je značilno nenavadno zlitje jazza in rocka s primesmi folklornih elementov, katere ustanovitelj, poglavitni avtor in izvajalec glasbe je bil prav Bratko Bibič, Swiss Music Info dal priznanje, da je bila v 70. in 80. letih »ena od pionirskih skupin pri nastajanju svetovne glasbe«. Knjiga pa je vseeno ostala namenjena tistim, ki o tem inštrumentu ne vedo veliko, pa tudi tistim, ki dogajanja okoli tega inštrumenta in »njegove« glasbe ne razumejo ali ne (z)morejo razumeti med vrsticami …
Zdi se pač, da so te stvari vseeno pozabljene. Upam, da to le ne drži povsem!
In spet smo pri izrinjanju, pozabljanju. Tako kot nekateri radi pozabijo, da so tudi Avseniki špilali dalmatinske pesmi. Leta 1964 se je namreč ansambel kot Original Oberkrainer Quintett Avsenik s pesmijo Čiribiribela mare moja, izdano na albumu Goldene Schallplatte, ki je bil namenjen nemško govorečemu tržišču, za trenutek obrnil celo k Mediteranu.
Je torej lahko glasba pozabljena, izbrisana? Nikakor ne. Lahko je prezrta, prepovedana, odstranjena, odvržena iz spomina. Pozabljena? Ne sme biti, ne glede na to, ali se komercialni interesi radijskih lastnikov in njih podaljšanih rok radijskih urednikov na vse pretege trudijo za to.
Ja, bo kar držalo. Ko bi le vedeli, koliko glasbe je res izrinjene, odrinjene s koncertnega odra, iz radijskega etra in s televizijskih zaslonov. Pozabljene.
Spomnim se zasedbe, ki se je imenovala Slovenska gruda. Iz Maribora je prihajala in je delovala v 70. letih. V bogat repertoar so zajeli velik del slovenskih ljudskih pesmi. Ustanovni člani skupine so bili Andrej Tomšič, Vlado Vadlja in Darja Švajger (vokal, kitara). Trio je sicer obstajal le krajši čas. Gradivo za album Pesmi (1983) je bilo pretežno tradicionalno, a obravnavano s svežega zornega kota. Na albumu so priredili in uglasbili pesmi Grajski vrtnar, Dominik, Huda mačeha, Puščico na ramo dam, Ranjen junak ... Leta 2008, torej pred natančno desetletjem, je Založba kaset in plošč še enkrat izdala njihov prvi album Pesmi, tri leta pozneje pa je zasedba spet začela delovati. Izdala je že tudi album Tolažba za raztresene bisere s pevko Barbaro Gabrielle. So pozabljeni?
No, prav pred desetletjem (leto gor ali dol) pa je prenehala delovati zelo uveljavljena in slovenskemu občinstvu dobro znana skupina, zdaj pa skoraj pozabljena zasedba z imenom Tolovaj Mataj. Leta 1994 so zasedbo ustanovili Roman Ravnič, Marino Kranjac in Dario Marušić, ki so izvajali ljudsko glasbo in predvsem plesne viže iz vsega slovenskega kulturnega prostora. Člani so viže spoznavali tako pri neposrednem terenskem delu in muziciranju z lokalnimi godci kot tudi ob arhivskem delu na podlagi transkripcij in posnetkov. Stari grehi, nova sramota je bil njihov prvenec leta 1996, ki so ga kritiki ocenili kot do takrat najboljši preporodni izdelek.
Zdaj pa k harmoniki, ki je, hočeš nočeš, v našem okolju narodno-zabavni simbol. Eden glavnih, če ne kar celo glavni predstavnik »harmonike« pri nas pa je zagotovo Bratko Bibič. Nekdo je nekoč zapisal, da gre za »permanentno aktivnega avtorja in izvajalca, ki je pred kakimi štirimi leti izdal knjigo z naslovom Harmonika za butalce.
V njej največ pozornosti nameni svoji skupini Begnagrad ter takratni dinamični, nemalokrat konfliktni in kompleksni kulturnoumetniški sceni, dotakne pa se tudi politike. Iz prve roke pripoveduje o pripetljajih in pomenu Škučeve Mlade slovenske kulture in o tako imenovanem škandalu v Operi. Izvemo zgodbe iz zakulisja o Pankrtih, Art Kinu Dvor, RIO festivalu, Škucu in drugih akterjih tistega časa. Navsezadnje je skupini Begnagrad, za katero je značilno nenavadno zlitje jazza in rocka s primesmi folklornih elementov, katere ustanovitelj, poglavitni avtor in izvajalec glasbe je bil prav Bratko Bibič, Swiss Music Info dal priznanje, da je bila v 70. in 80. letih »ena od pionirskih skupin pri nastajanju svetovne glasbe«. Knjiga pa je vseeno ostala namenjena tistim, ki o tem inštrumentu ne vedo veliko, pa tudi tistim, ki dogajanja okoli tega inštrumenta in »njegove« glasbe ne razumejo ali ne (z)morejo razumeti med vrsticami …
Zdi se pač, da so te stvari vseeno pozabljene. Upam, da to le ne drži povsem!
In spet smo pri izrinjanju, pozabljanju. Tako kot nekateri radi pozabijo, da so tudi Avseniki špilali dalmatinske pesmi. Leta 1964 se je namreč ansambel kot Original Oberkrainer Quintett Avsenik s pesmijo Čiribiribela mare moja, izdano na albumu Goldene Schallplatte, ki je bil namenjen nemško govorečemu tržišču, za trenutek obrnil celo k Mediteranu.
Je torej lahko glasba pozabljena, izbrisana? Nikakor ne. Lahko je prezrta, prepovedana, odstranjena, odvržena iz spomina. Pozabljena? Ne sme biti, ne glede na to, ali se komercialni interesi radijskih lastnikov in njih podaljšanih rok radijskih urednikov na vse pretege trudijo za to.
