Poslovil se je nepozabni Sidney Poitier
»Zgodovina bo pokazala, da sem bil le majhen element v pomembnem procesu,« je o svojih dosežkih skromno dejal Sidney Poitier, prvi temnopolti prejemnik oskarja za najboljšega igralca, ki pa je bil v očeh drugih legenda, poosebitev človeškega dostojanstva, pionir in revolucionar. Ne le na velikem platnu, kjer je vrata v svet filma na široko odprl tudi drugim temnopoltim igralcem in igralkam ter prisilil beli Hollywood, da ga obravnava kot enakovrednega, pač pa je bil tudi tisti pokončni moški, ki je v času gibanja za državljanske pravice in rasno enakost navdihoval množice ter prebijal in razbijal rasne ovire. V takšnem spoštljivem, že obožujočem tonu se v teh dneh vrstijo sožalne besede. V svojem 95. letu se je Poitier namreč v krogu družine za vselej poslovil in za seboj pustil velikansko praznino. A tudi izjemno dediščino, v kateri bo živel za vselej.
2002. je dobil tudi častnega oskarja za življenjsko delo.
»Vrata je odprl generacijam igralcev,« se ga je med prvimi spomnil nekdanji ameriški predsednik Barack Obama, ki mu je 2009. podelil predsedniško medaljo svobode. Halle Berry, pred dvema desetletjema prva temnopolta prejemnica oskarja za najboljšo igralko, pa se je od stanovskega kolega, svojega idola, poslovila z zahvalo, da je temnopoltim tlakoval pot k temu, da so naposled postali videni in slišani. »Nikoli ne bom pozabila dne, ko sem ga prvič spoznala. Bilo je prvič, da sem ostala brez besed. Sidney je bil in bo ostal merilo tega, kaj pomeni biti moški, kaj pomeni biti človek.«
Srečanje s kukluksklanovci
Legendarni igralec je 1927. na svet privekal bahamskima pridelovalcema paradižnikov, ki sta se na dan njegovega prezgodnjega rojstva po naključju mudila v Miamiju, kjer sta prodajala pridelek. S tem je Sidney avtomatično dobil tudi ameriško državljanstvo, čeprav je prva leta živel na bahamskem otoku Cay, slep in gluh za rasne neenakosti. »Na našem otoku sta živela le dva belca, a mi nikoli ni kapnilo, da sta kaj drugega kot človeka,« je dejal igralec, ki je pri 15 letih odšel k starejšemu bratu v Miami, tam pa ga je v trebuh boksnila resničnost tedanje Amerike.
»Kaj hitro sem se naučil, da so kraji, kamor kot temnopolti mladenič nisem smel iti.« Nekaj bližnjih srečanj s kukluksklanovci pa ga je spodbodlo k selitvi v New York, kjer je kot član gledališča American Negro Theater začel slediti igralskim sanjam. Na prvi avdiciji je sicer pogorel na celi črti, zavrnili so ga, naj se raje vrne k pomivanju posode. A ko se mu je vendar uspelo prebiti v teater, je tam hitro navdušil broadwajskega producenta, s čimer se je začel Poitierjev vzpon med zvezde.
Bil je in bo ostal merilo tega, kaj pomeni biti moški, kaj pomeni biti človek.
Broadwajskemu prvencu je leta 1950 sledil filmski, od tu pa je bil za Sidneyja le še majhen korak, da postane prva temnopolta filmska zvezda. Film Beg v verigah mu je osem let pozneje namreč prinesel prvo oskarjevsko nominacijo, njegovi vlogi v filmih Ugani, kdo pride na večerjo in To Sir, with Love, oba iz leta 1967, sta bili takrat prelomnici pri razbijanju socialnih pregrad med temnopoltim in belim prebivalstvom v ZDA. Že leta 1964 pa je oral ledino z osvojenim oskarjem za igro, ki si ga je priigral s filmom Lilije na polju v režiji Ralpha Nelsona. Sicer pa se je v svoji karieri podpisal pod več kot 60 filmov, v mnogih se je prelevil v osebe, ki so jih zaznamovale medrasne napetosti, pa tudi stran od kamer se je vzpostavil kot glas vseh, ki so se zavzemali za pravice temnopoltih.
