Paris Hilton v internatu davili, tepli in zmerjali

Približno leto se je odvrtelo, odkar je hotelska dedinja Paris Hilton v dokumentarcu razgalila resnično sebe in svoje življenje. Takšno, kakršno je bilo, ne tistega, o katerem smo prebirali v tabloidnih časopisih. Slednji so jo slikali kot razvajeno blondinko, ki ji je vse prineseno na zlatem pladnju. Namesto da bi privilegije, ki so ji bili položeni v zibelko, izkoristila, pa je te zavrgla s plehko in samouničevalno vožnjo pijančevanja, drogiranja, aferic za eno ali dve noči in škandali. A čeprav Paris ni zanikala svoje divje mladosti, celo priznala je, da je v najstniških letih staršem povzročila več kot le en siv las, pa svet ni vedel, da je za to plačala visoko ceno.

V filmu je razkrila, da so jo starši v svoji nemoči poslali v internat, kjer naj bi težavno mladenko – tako je šola v Utahu obljubljala – ukrotili in obrusili. To jim je verjetno uspelo, a s prijemi, ki jih ne bi smel biti deležen nihče, saj sta bila izobraževanje in (pre)vzgoja v ozadju, v ospredju pa trpinčenje in zloraba. V luči tega razkritja je Paris lani celo organizirala shod za zaprtje šole, kjer je živela nočno moro, zdaj pa je zakorakala še v ameriški kongres na Kapitolu, v upanju, da bo njena izpoved prepričala zakonodajalce, da sprejmejo predlagani zakon o zaščiti mladostnikov v internatih in drugih vzgojnih ustanovah. »Danes tu nisem kot Paris, prišla sem kot ena tistih, ki smo preživeli,« je nagovorila množico novinarjev. »Dvajset let nisem mogla spati, saj so se mi pred očmi vselej, ko sem jih zaprla, začele prikazovati podobe telesnega nasilja, osamljenosti, izgubljenih let. To ni bila nespečnost. Bila je travma.«

Ko pogovor, prigovarjanje, izkazovanje ljubezni, prijaznost, postavljanje meja ne zaležejo, je treba uporabiti trdo roko. Tako je prestižni internat prepričal obupana Hiltonova, da hčerko prepustita njihovi oskrbi. Češ da je to edina možnost, če želita Paris dobro in jo rešiti pred samo seboj. »Zbudila sem se z dvema orjaškima moškima v svoji spalnici. Dala sta mi možnost, da z njima odidem mirno ali s silo,« se je pred novinarji spomnila grozljive noči pri 16 letih, ko se ji sanjalo ni, kaj se dogaja. Prepričana je bila, da sta ugrabitelja, »kričala sem, ko sta me s silo vlekla iz hiše, na hodniku pa sem zagledala starše v solzah. To je bilo moje prvo srečanje s prevzgojno industrijo mladih.«

A če je mislila, da je bil prvi dan težak, krut in črn, je v naslednjih dveh letih, ko je zamenjala štiri internate, spoznala, da je bil to le uvod. »Izkušnje iz vsakega izmed njih me preganjajo še danes,« je dejala in živo orisala ta prevzgojni pekel. »Davili so me in klofutali. Med prhanjem so me opazovali moški člani osebja in me obmetavali z vulgarnimi zmerljivkami. Brez postavljene diagnoze česar koli so me silili jemati zdravila. Vrgli so me v samico, kjer so bile stene zamazane s krvjo in popraskane.« Pri tem je spet izpostavila očitno najbolj peklensko od štirih ustanov, internat Provo Canyon School v Utahu, kjer je že prvi dan dobila uniformo s številko. »Nisem bila več oseba, bila sem številka 127. Tam sem bila enajst mesecev ujeta med štiri stene. Nič sonca, nič svežega zraka, na to se je gledalo kot na privilegij. Otroke v tej šoli so redno tepli, porivali ob steno, tudi spolno zlorabljali,« je dejala in poudarila, da njena izkušnja še zdaleč ni najhujša. In opozorila na lanski nesrečni primer 16-letnika, ki ga je kazen, ker je v jedilnici vrgel sendvič, stala življenje: za 12 minut ga je pridržalo kar sedem članov osebja, očitno premočno in pretesno.