Na podzemni železnici so ga napadli z nožem

Vajen je hitrega, hrupnega življenja v New Yorku, kjer se mimoidoči za drugega ne zmenijo, a je zaradi nevarnosti, ki prežijo za vsakim vogalom, sploh po temnejših kotičkih zanikrnih uličic in na podzemni železnici, vseeno treba imeti nenehno vse čute na preži.

Pognal se je za napadalcem, da ga je fotografiral. FOTO: Press Release

Odrinil ga je s komolcem

Filmski težkokategornik si je v želji po malce anonimnosti na glavo poveznil klobuk in si obraz še nekoliko zakril s sončnimi očali. Iz slušalk mu je odzvanjala glasba in utišala okoliške zvoke. Korak pa je usmeril proti podzemni železnici, da počaka vlak, ki bi ga odpeljal k ruski šoli, kjer je dneve preživljala Lea, ki se mu je rodila iz zdaj že odcvetele ljubezni z manekenko Irino Shayk. Skratka, tisti oktobrski dan izpred dveh let ni bil nič drugačen od prejšnjih.

»Tako sem po New Yorku vedno hodil naokrog – to je bilo še pred pandemijo. Tistega dne sem bil na poti v rusko šolo, da poberem Leo.« In kot vselej je tudi tedaj čakal na podzemno železnico nekje pri koncu perona, ko je začutil, da se mu nekdo približuje. »Mislil sem, da bo prosil za selfie,« a je igralec zagledal poblisk noževega rezila. »Čudovit nož, gotovo ima za sabo že nekaj zgodovine,« je bila njegova misel, preden se je zavedel resnosti situacije. A to je le videl, zaradi glasbe, ki mu je odzvanjala iz slušalk, ni slišal niti besedice iz napadalčevih ust. Videl je, da se ta premikajo, a kaj je govoril, je lahko zgolj ugibal.

Zvezdnikova edinka je stara štiri leta. FOTO: Profimedia

A namesto tega so se odzvali refleksi, morda samopreživetveni nagon, zaradi katerega je napadalca s komolcem odrinil in stekel, kolikor so mu dale noge. Med begom je preskočil vrtljivo ograjico, kjer potrjuješ vozovnice, in se skril. Ne v strahu, temveč v zasedi. Tudi napadalec jo je po spodletelem poskusu najverjetneje ropa namreč ucvrl proč, Cooper pa neustrašno za njim.

»V diru sem ga fotkal. Za njim sem tekel tudi še po stopnicah in preden je izginil na 7. aveniji, sem ga fotografiral še dvakrat.« S tem dokaznim materialom pa naravnost do prvega policijskega avtomobila, ki ga je zagledal. »Policistu sem razlagal, kaj sem mi je zgodilo, mu kazal fotke, on pa me je vedno znova in znova spraševal, ali me je zabodel. Bolj sem zanikal, bolj mi je prigovarjal, naj preverim, saj da ljudje v šoku pogosto ne zaznajo ran. Preveril sem, nato pa se vrnil na podzemno železnico in šel po hčer.«

Cooper je še dodal, da mu je ob tistem postalo jasno, da se je v New Yorku očitno začel počutiti veliko preveč sproščenega.