Le devica je bila popolna nevesta

Življenje v kraljevi družini ni preprosto. Člani resda živijo v obilju, v velikih hišah in imajo na razpolago služinčad, ki jim ustreže v skorajda vsaki želji, a tovrstno življenje spremlja tudi ogromno pravil in omejitev, ki se jih morajo držati, še posebno strogo veljajo za prestolonaslednike. Tako je bil denimo princ Charles pod velikim pritiskom, ko se je bližal letom, primernim za poroko. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je namreč veljalo, da mora biti bodoča žena britanskega prestolonaslednika devica ter iz ugledne plemiške družine. To je mladega Charlesa močno morilo, se spominja njegov prijatelj, s katerim sta obiskovala kolidž Trinity v Cambridgeu. »V časopisu smo zasledili članek o tem, katera dekleta bi bila primerne žene za Charlesa. Ko sem ga preletel, se mi je Charles resnično zasmilil, saj je bila izbira res nikakršna. Jaz osebno ne bi izbral nobene od njih. Enako je očitno menil tudi Charles, saj se je pošalil, ali ne bi bilo morda bolje, če bi se razglasil za geja,« se spominja Broderick Munro-Wilson in dodaja, da so zaradi komentarja vsi izbruhnili v neukrotljiv smeh. »Čeprav smo se smejali kot nori, resnica je, da je bila zadeva žalostna,« je še dodal.


Nedolgo za tem je Charles spoznal Diano Spencer, ki je ustrezala vsem kriterijem za bodočo princeso. Takrat se je sicer dobival z njeno sestro lady Sarah, Diana pa je štela komaj 16 let. A zdela se mu je privlačna, bila je devica, izhajala je iz prave družine, kraljica je zvezo odobravala in leta 1981, ko je Diana dopolnila 20 let, sta se poročila. A princa niso omejevali le pri izbiri zakonske partnerice, menda so tudi na kolidžu pretirano skrbeli zanj in za njegovo varnost. »Rektorju se je zdelo, da je le dva ducata študentov primernih za njegove prijatelje. Preostali mu niso smeli blizu. A Charles ni bil velik žurer in ni posedal po barih. Seveda je šel tu in tam v mesto, a ni bilo težav. Časi so bili drugačni, seveda so vsi vedeli, kdo je, nihče ni kar stopil do njega in ga ogovoril. Ljudje so bili bolj spoštljivi,« se še spominja Munro-Wilson.