VRAČA SE

VIDEO: Virtuoz Marvica: Na dan koncerta nikoli ne vadi

Objavljeno 11. februar 2019 13.10 | Posodobljeno 11. februar 2019 13.10 | Piše: Roman Turnšek

Po treh letih se v Ljubljano vrača sloviti Maksim Mrvica. Občinstvo bo videlo njegovo novo podobo virtuoza s tatuji.

Med tetovažami je hčerkino ime.
Inštrumentalna glasba v različnih oblikah je že vrsto let priljubljena povsod po svetu. Spet, bi bilo pravilneje zapisati, saj so ji tovrstni pionirji že davno utirali pot z različnimi inštrumenti. Pred desetletji sta bila sinonim takšnega preboja pianist Richard Clayderman in Ivo Pogorelić, še precej pred njima legendarna klarinetist Artie Shaw in trobentač Harry James. Pa denimo violinistka Vanessa Mae, violončelista 2Cellos, violinista Andre Rieu in David Garrett, med mlajšimi pa se trenutno ajpogosteje omenja Peter Bence. Med najzaslužnejšimi za priljubljenost tovrstne glasbe in tudi med najbolj iskanimi glasbeniki na svetu je Maksim Mrvica.

Sedemnajstega marca bo po treh letih znova zaigral na klavirske tipke za slovensko občinstvo v ljubljanskem Cankarjevem domu. Pianist svetovnega slovesa v Ljubljano prihaja z novim, drugačnim repertoarjem, kakršnega smo pri njem vajeni. Po 12 studijskih albumih se je odločil, da je spet čas za nekaj drugačnega, kar album New silk road zagotovo je. »Pravzaprav je vsak moj album po svoje drugačen. Tega ne počnem toliko zato, ker se je treba prilagajati tržišču, ampak ker sem takšen po naravi. Med drugim sem radoveden. Kot glasbenik in tudi zasebno. Rad kombiniram, recimo stvari, ki jih prej nikoli še nisem delal. Izdal sem prvi album s filmsko glasbo. Novi album je kot rečeno drugačen. Prej sem bil klasik in crossover klasik, zdaj smo skladbe naredili samo s klasičnim orkestrom in klavirjem. Izvajam pa tudi mainstream glasbo, a na klasični način. Na albumu je zanimivo, da sem prej delal klasiko na pop način, zdaj pa ravno obratno, pop na klasični način,« pravi. Vesel je zaradi odziva občinstva. »Odzivi so sijajni. To je druga estetika, druga lepota aranžmajev, celotnega orkestra,« meni.
Zanimivo se mu je zdelo naše vprašanje, ali lahko mednarodni uspeh doseže tudi nekdo iz majhne države. »Iz čisto logističnih razlogov je verjetno lažje nekomu iz večje države. Anglija ali Amerika sta največji svetovni glasbeni tržišči. Za pevce je zagotovo enostavneje zaradi jezika, naglasa. Tudi večje možnosti so, a po drugi strani sem tu jaz. Prihajam iz majhne države, tako da ni vedno odločilno to, od kod prihajaš. Potrebnega je še marsikaj, tudi sreča.«
V mlajši pianistični generaciji je v zadnjem času v ospredju Peter Bence. So nove generacije primerljive z njegovo? »Seveda so izobraženi pianisti in tudi zelo dobri glasbeniki. Je pa njihova pot do uspeha danes povsem drugačna. Živimo v času interneta, instagrama, kar je vse instrument za ustvarjanje kariere. Moja pot je bila povsem drugačna. Glede promocij in predstavitev je danes za mlade nesporno boljše. Danes vas lahko odkrijejo tudi s pomočjo teh instrumentov, česar včasih ni bilo. Veliko težje je bilo dobiti priložnost, bi pa vseeno rekel, da je danes težje. Veliko več je konkurence. Veliko je talentov in prav zaradi te mase je težko najti svojo pot.«
Nekateri njegovi kolegi so prepoznavni tudi po posebni skladbi, denimo Richard Clayderman s svojo Balado za Adelino. Ima tudi sam tako imenovano podpisno skladbo? »Morda Čmrljev let. To je skladba, s katero sem začel, mislim, da sem jo zaigral že milijonkrat. Na Kitajskem je izjemno priljubljena Hrvatska rapsodija, tako da jih imam morda več,« pravi.

Zavarovanje ne, tatuji da

Zanimiv je odgovor na vprašanje, ali koga od znanih glasbenih obrazov posebno ceni. Pravi namreč, da jih ne srečuje veliko in pogosto, zato pravzaprav nima nikogar posebnega. »Tudi prijateljstva med znanimi so redka.«
Rad pomaga dobrodelno. Nekateri glasbeniki imajo v te namene tudi svojo fundacijo, Maksim pa o njej ne razmišlja. »Odzovem se z nastopi in podobno, če me povabijo. Zelo rad se denimo odzovem na projekte, povezane z otroki.«
Zanimivo oziroma še bolje rečeno nenavadno v zvezi z njim je, da nima zavarovanih rok. Čeprav so osnova za njegovo delo, se še ni odločil za zavarovanje v primeru poškodbe. Bolj pedanten pa je pri hrani. »Še posebno pred koncerti imam poseben ritual in navade. Dan prej in na dan koncerta denimo ne hodim na sonce, veliko spim, pojem veliko proteinske hrane, nemastne. Zadnja leta pa na dan koncerta nikoli ne vadim. Le toliko, da se razgibam, to pa je tudi vse. Z orkestrom, s katerim nastopam, se že tako dobro poznamo, da dolge vaje niso nujno potrebne.«
V prostem času rad potuje. Praviloma januarja in februarja izpreže in si vzame čas zase. »Zanimajo me kraji, kjer sem nastopal, pa si jih ni bilo moč ogledati. Všeč so mi Pariz, Rio de Janeiro, Hongkong. Na Kitajskem tudi veliko nastopam in nekaj mesecev na leto tam tudi preživim. Večino prostega časa pa preživim s hčerko. Sploh zdaj je to zanimivo in napeto, ker je sredi pubertete. Mi pa vsaj za zdaj v teh stvareh kar gre. Ko bo večja, jo bom vzel s seboj na turneje. Zanimivo bi bilo sodelovati z njo.«
Čeprav, kot omenjeno, rok nima zavarovanih, se je odločil za tetovažo tudi na njih. Sicer ima na telesu skoraj 20 tetovaž, med drugim hčerkino ime na zapestju. 
20 tetovaž ima po telesu.
Deli s prijatelji