FERI LAINŠČEK

Feri Lainšček: Ker smo bili revni, sem bil kurji pastir

Objavljeno 25. oktober 2020 14.50 | Posodobljeno 25. oktober 2020 14.50 | Piše: Danica Lovenjak

Avtor uspešnice Petelinji zajtrk je napisal že 30. roman, tokrat avtobiografski.

FOTOGRAFIJE: Igor Modic
Tudi če niste ljubitelj besed v verzih ali celo strasten bralec, ste zagotovo zasledili pesem Ne bodi kot drugi, in če niste prebrali romana Petelinji zajtrk, ste si zagotovo ogledali filmsko uspešnico s tem naslovom. Feri Lainšček ni šel neopaženo mimo vas. Zato ne preseneča, da je avtor mnogo uspešnic in tudi eden izmed najbolj branih slovenskih pisateljev. Poet prekmurskih ravnic in največja pop zvezda med slovenskimi pisatelji pa je v resnici zelo skromen, nič kaj zvezdniški. Ustvarjanje je za zavednega Prekmurca način življenja, in ne poklic. Literarno ga najbolj zanimajo občutenja ljudi z ravnice, kamor tudi sam najraje zahaja. V roke smo dobili rokopis Kurjega pastirja, njegovo novo delo, ki bo izšlo še ta mesec pri založbi Beletrina, v njem pa bo sam svoj literarni junak. Začetek življenja vsestranskega umetnika, čigar bibliografija obsega več kot 100 samostojnih knjižnih enot, se bere kot filmska zgodba. In nikakor ne bomo presenečeni, če bo Kurji pastir, ki je njegov trideseti roman, doživel filmsko adaptacijo, saj so po njegovih romanih posneli največ filmov. Umetnik slovenske besede, ki je za svoja dela prejel tudi številne nagrade, napoveduje roman s srečnim koncem.

Feri, pred kratkim, 5. oktobra, ste praznovali 61. rojstni dan. Kako ste ga preživeli?
Bil je lep in prijeten dan, preživel sem ga s tistimi, ki jih imam rad. Sicer pa sem lani sklenil, da rojstnih dni ne bom več na veliko praznoval. Moj kamen je obrušen, našel sem svoj mir, ne da se mi posebej veseliti tega, da sem dočakal še eno leto.
Toda v Prekmurju radi praznujemo, imamo velike fešte za vsak rojstni dan. Priložnosti za fešte bo še zmeraj veliko. Najrajši imam take, ki se morda ne zgodijo z razlogom, temveč se začnejo z navdihom.

Moj kamen je obrušen, našel sem svoj mir, ne da se mi posebej veseliti tega, da sem dočakal še eno leto.

Nam lahko morda zaupate, kakšne so bile vaše želje?
Naneslo je, da je ravno tisti čas odhajala v tiskarno moja nova knjiga. Poslavljal sem se od rokopisa, od romana z naslovom Kurji pastir, na katerega sem se pripravljal več let in ga več let tudi pisal. Bralcem sem izročal delo, ki je zame v mnogočem posebno. Dogajanje se namreč začne 5. oktobra 1959, torej z mojim rojstvom. Želel sem si, da bi bili moji bralci ob njem prijetno vznemirjeni, tako kot sem bil sam, ko sem ga pisal. Upal sem, in seveda še upam, na tisto magijo med bralci in knjigo, ki sem jo sicer že večkrat doživel, še zmeraj pa seveda ne vem, kaj jo sproža.

Bi lahko rekli, da ustvarjanje ni poklic, temveč način življenja?
Dobro je, če lahko v življenju počneš to, kar te najbolj veseli, in se s tem tudi preživljaš. Še posebno se mi zdi to pomembno pri umetniški ustvarjalnosti, kjer je lahko to, kar tradicionalno povezujemo s poklicem, tudi ovira. Sam sem imel v sebi tisto drznost ali pa morda tudi moč in pogum, da sem dovolj zgodaj šel na samosvojo in negotovo pot. Lahko mi tudi ne bi uspelo, vendar mi je. Od takrat lahko rečem, da je ustvarjanje zame predvsem način življenja. To, kar me v resnici vodi in poganja, sta navdih in ustvarjalni vzgib, vse drugo je zgolj posledica in je nekako samo po sebi umevno. Nikoli mi ni bilo treba napisati romana zato, ker bi žena potrebovala novo kuhinjo. Redko sem pisal po naročilu.

Kaj bi rekli o floskuli, da zgodbe piše življenje?
Rekel bi, da to niti ni floskula. Še posebno če življenje razumemo v vseh njegovih razsežnostih in ga tako tudi poskušamo obravnavati. Zgodbe so za to civilizacijo bistvene. Brez njih je ne bi bilo ali pa bi bila zelo drugačna.

Andrej Blatnik je dejal: »Branje knjig je eden izmed mejnikov med civilizacijo in barbarstvom.« Se strinjate?
Kolegu Blatniku seveda pritrjujem, saj ravno s knjigami še zmeraj prihaja do nas največ civilizacijskih vrednot, in zato lahko ostaja naše bivanje na tem svetu človeško.

Kot pisatelju vam je izolacija precej znana. Kako ste preživeli karanteno?
Svoboda je na moji lestvici vrednot visoko, res visoko. Bolj ko je ogrožena, višje se v resnici dviga. Zaradi izgubljenega občutka svobode sem bil v tem času tudi kdaj frustriran, vendar me ni tako stisnilo, da ne bi mogel ustvarjati. Ali pa me je morda reševalo ravno to, da sem tudi v tem času pisal roman in se je moj duh še zmeraj lahko gibal po prostorih, ki se jih na tak način ne da omejiti …
image
Njegovo novo delo bo izšlo še ta mesec.

V kratkem izide roman Kurji pastir. V njem pripovedujete o svojem otroštvu v Dolencih. Kaj bodo bralci izvedeli?
Izvedeli bodo veliko tistega, kar sem ob snovanju tega romana tudi sam izvedel. Za ta sprehajališča za vračanje v čas svojega zgodnjega otroštva se namreč nisem odločil zato, da bi, recimo, zapisal družinsko sago, temveč zato, da bi morda lahko bolje razumel, kaj vse se mi je res dogajalo. Pa da bi navsezadnje izvedel, zakaj sem tak, kot sem. Verjamem namreč, da že v zgodnjem otroštvu dobimo nevidna očala, skozi katera potem vse življenje gledamo okoli sebe in nam v resnici barvajo pogled na svet.

Kurji pastir ste torej vi?
Ja, saj sem v otroštvu res pasel kokoši. Paziti sem moral, da niso brskale po okoliških njivah. V okolju, kjer so drugi pasli goveda in drobnico, to ni bilo ravno cenjeno opravilo. Kurji pastir sem bil zato, ker smo bili revni in nismo imeli drugih živali. Moj najboljši prijatelj je bil petelin, ki se je tako navezal name, da ni hodil naokoli s kokošmi, ampak se je raje potepal z mano. (Smeh.)

V prvi knjigi Kurji pastir opisujete predvsem svoje starše. So vam veliko pripovedovali?
Res sem imel srečo, da sta bila oče in mama dobra pripovedovalca. Nista me vzgajala z dvignjenim prstom in nauki, temveč z zgodbami. Ko me je želel oče o čem poučiti, mi je to običajno prenesel z zgodbo iz življenja. Mama pa je poznala dobršen del ljudskega in pravljičnega izročila, marsikaj je znala obrniti tudi po svoje. Zato včasih rečem, da sem verjetno postal pisatelj zato, ker sem v otroštvu veliko poslušal.

6 filmov so že posneli po romanih Ferija Lainščka.

Včasih so se pisatelji pogosto družili med sabo. Kako je zdaj s tem? Ste v navezavi s kolegi?
Med književniki imam veliko prijateljev in ne družimo se le zato, da bi razpravljali o pisateljevanju. Mnogi so žal že pokojni. Pogrešam Milana Vincetiča, Aleša Debeljaka, Ernesta Ružiča, Sándorja Szúnyogha, Andreja Hienga, Tarasa Kermaunerja, Toneta Pavčka, Isnama Taljića … To so prijatelji, ki bi jih še zdaj želel kaj vprašati. Vsak po svoje so mi znali pomagati, čeprav so jih vodili različni nazori in stremljenja. Na splošno se mi zdi, da so pisateljska druženja tako zanimiva zato, ker smo si v resnici tako zelo različni. Vsak je neki svoj original. Med pisatelji kopije pač ne štejejo.

Kaj pa menite o odnosu države do umetnikov?
S tem odnosom imamo Slovenci že tradicionalno težave. Fenomen ni od včeraj, sčasoma postaja le bolj očiten in viden. Mnoga umetniška dela ostanejo v narodovi zakladnici in jo trajno obogatijo, mi pa potem ugotavljamo, da smo se ustvarjalcem za življenja zanje pozabili zahvaliti. S prikrito slabo vestjo jim nato po smrti postavljamo spomenike. Verjeti želimo, da je na koncu vse lepo in prav, občutke, da na konkretni pa tudi simbolni ravni ostajamo njihovi večni dolžniki, pa raje potlačimo.

Se vam zdi ta odnos res tako mačehovski?
Ne zdi se mi mačehovski, temveč bolehen. Pravzaprav pa se mi o tem niti ne da govoriti, saj to ni debata, ki bi se jo splačalo načenjati. Oglasili bi se le najmanj poklicani, njena raven bi v hipu zelo padla. Sploh pa se mi zdi za malo razpravljati s tistimi, ki želijo ljudstvo obdržati v prepričanju, da je umetnost brez zveze, umetniki pa zajedavci. Take skrajnosti povzročajo v Sloveniji veliko škodo, saj nobena zdrava in razumna skupnost ne zaničuje ustvarjalnosti, temveč jo spodbuja in podpira.

Bili pa ste prvi med pisatelji pri nas, ki so začeli uporabljati računalnik kot orodje. Prav tako ste med prvimi, ki so začeli
uporabljati družabna omrežja. Kaj bi rekli, je bilo lepše življenje brez njih?

V mnogih svojih romanih sem zrl v preteklost in poskušal občutiti duha nekega časa, v katerem nisem živel. Šel sem celo zelo daleč nazaj in poskušal razumeti arhaičnega človeka. Našel sem veliko dobrega, vem, da je lahko življenje v vseh časih tudi lepo, vendar me ne bi zdaj spravili v časovni stroj, ki bi me odnesel nazaj. Nekako je v moji naravi, da si bolj želim naprej. Še zmeraj sem radoveden, zanima me, kaj prinaša prihodnost, zato verjetno tudi zlahka sprejemam novosti. Menim, da mi je čas osebnih računalnikov olajšal življenje, čas družabnih omrežij pa mi ga je polepšal. Moja literatura se je iz knjig in revij deloma preselila na elektronske nosilce, veliko bralcev imam tudi na facebooku in instagramu, celo literarni nastopi niso več povsem vezani na fizični prostor, ampak se kaj dogaja tudi na spletu. Vse to po svoje omogoča interaktivnost, stiki z bralci so številnejši, nastajajo nove literarne skupnosti, kakršnih si prej nismo znali niti zamišljati. Ustvarjalnost zaradi teh novih nosilcev sporočila in drugačnih možnosti komunikacije nikakor ne usiha, sodobna literatura je še kako živa, pesniška resnica še zmeraj potuje, razlogi za strah pred prihodnostjo tičijo povsem nekje drugje …

Veliko vaših pesmi je bilo uglasbenih. Se vam zdi, da se tudi na ta način bolj približate ljudem?
Morda se res približam širšemu občinstvu, a v resnici o uglasbitvah nikoli nisem razmišljal v povezavi s tem. To, kar me resnično vznemirja, je dejstvo, da lahko z uglasbitvijo poezije nastane neka nova izpovedna celota, ki ni več zavezana le besedi. Ta redki ustvarjalni čudež, ko se besedilo, melodija, priredba in izvedba zlijejo v nekaj povsem novega in samosvojega, me lahko zelo osreči in prevzame.

Že kar šest filmov so posneli po vaših romanih, denimo Petelinji zajtrk, ki je bil nekaj let najbolj gledan v Sloveniji. Kateri je vam najbolj segel v srce?
Vsak izmed filmov, ki so nastali po mojih romanih, mi je ljub in me z njim povezujejo lepi spomini na čas njegovega nastajanja in druženja s filmsko ekipo. Užival sem tudi na rdečih preprogah, saj so to površine, po katerih pisatelji le redko stopamo ... (Smeh.) Škoda se mi zdi edino, da film Mokuš, ki ga je Andrej Mlakar posnel po mojem romanu Ki jo je megla prinesla, ni bil
image
Njegovo novo delo bo izšlo še ta mesec.
nikoli v distribuciji in v slovenski javnosti tako rekoč ne obstaja. Gre za film z veliko metaforo in sporočilom, ki je še kako aktualno tudi danes, zato nimam dobrega mnenja o vseh tistih, ki so na razne načine želeli preprečiti, da bi prišel do gledalcev. Še bolj grozljivo pa je, da Andreju Mlakarju potem niso več dovolili posneti nobenega filma.

Ampak vam pa še ni uspelo napisati romana s srečnim koncem. Bomo to morda doživeli v nadaljevanju Kurjega pastirja?
Če mi bo uspelo napisati vse tri dele, kot pač načrtujem, bo konec zagotovo srečen. Kot sam svoj literarni junak bom namreč na koncu tretjega dela star kakšnih deset let in vse bo še pred mano. Še veliko rojstnih dni bom potem lahko praznoval … (Smeh.)




Deli s prijatelji