ZA LAHKO NOČ

Pravljica o hudobnem zmaju Koronarju in kako so ga ljudje premagali (3. del) 

Objavljeno 29. marec 2020 15.30 | Posodobljeno 29. marec 2020 11.29 | Piše: Uredništvo

Te dni, ko so tudi kulturni ustvarjalci prisiljeni ustvarjati doma, je na plano prikukala prav posebna pravljica. Objavili jo bomo v celoti, a ne vse naenkrat. Vsak večer: v petek, soboto in nedeljo lahko tako svojemu otroku pred spanjem preberete nov del. Danes objavljamo še zadnji, tretji del.

FOTO: Avtorji pravljice

PRAVLJICA O HUDOBNEM ZMAJU KORONARJU IN KAKO SO GA LJUDJE S SKUPNIMI MOČMI PREMAGALI


Tretji, zadnji del
(Ste zgrešili prvi del? Najdete ga tukaj.
Drugi del je na voljo tukaj)

-„Aaaaa!“ je zavreščal Virusar. „Tukaj straši, straši!“ -„Ne nori! Nobenega ni, kvečjemu straši v tvoji glavi“ ga je oštel drugi Virusar, a mi dobro vemo, da sta bila prisotna nevidna otroka, kajne? Zdaj je pest riža zajela Marjanca in – hrs! - vrgla jo je v obraz ta drugemu. -„Haaaaa! Kaj je bilo pa to?“ se je razjezil. -„Aaaaah! Sa-sa-saj sem ti rekel! Tu-tu-tukaj straši in mene-nene je straaaah!“ in tako se je tresel od strahu, da je počil in izginil. Pok! -„Grrrr! Ti bedak! Ampak jaz bom že prišel do dna temu, kaj se tu dogaja!“ je začel vohljati naokoli in se že nevarno približeval preplašeni Marjanci. Še sreča, da je ni videl! Anže je urno zgrabil svojo plastično pištolco in Virusarja špricnil naravnost v obraz. Virusar se ni imel časa niti prestrašiti, niti začeti tresti, in je kar počil. Kot milni mehurček. Pok! A vidite, kako je milo pomembno?

-„Odlično. Greva naprej!“ je rekel Anže. „Pridi!“ Zdaj sta se lahko podala po stopnicah v klet. K sreči so bili Virusarji precej neumni in so pustili ključe v ključavnicah z zunanje strani. Otroka sta hitro odklenila vsa vrata - klik, klik, klik, klik, klik... Ven je stopila množica zdravnikov in zdravnic in zobozdravnikov in zobozdravnic in lekarnarjev in lekarnaric v belih plaščih, sester v belih oblekah, higienikov v oblekah in kravatah ter gasilcev v uniformah in čeladah. Niso mogli verjeti, kdo jih je osvobodil. Prava mala junaka! A za slavje zdaj ni bilo časa! Vprašali so otroka, kako jima je uspelo. In Anže z Marjanco sta zagnano pripovedovala, da če si temeljito umiješ roke z milom in razkužilom, postaneš za Virusarje neviden, in da gre zmaju za kapljični zvarek – jajks! - in da ga zanj od ljudi, ki zbolijo za kašljavo boleznijo, zbirajo tisti smrdljivci. In to so navadne boječke, in ko se ustrašijo, počijo kot mehurčki, pa je. Za učinke razkužila in nevidnost so ujetniki seveda dobro vedeli – ravno zato jih je zmaj Koronar držal v ujetništvu, da ne bi mogli ljudem svetovati in jih rešiti.
image
FOTO: Avtorji pravljice

Ampak za kapljični zvarek so slišali prvič in da so Virusarji takšni bojazljivci, tudi niso vedeli, to je bila za njih novost! V tem torej tiči resnica. Hm. Razdelili so se in se neopazno podali tja, kjer se je nahajalo milo in razkužilo. Bili so na Ministrstvu za zdravje, kar pomeni, da je bilo obojega vsepovsod dovolj, saj si tukaj še posebej prizadevajo za higieno. Vmes so iz zaklenjenih pisarn v pritličju in prvem nadstropju izpustili še preostale ujete kolege, ki so si tudi odhiteli umiti roke z milom in razkužilom. Sedaj so bili čisto vsi nevidni in se neopaženo izmuznili iz Ministrstva. S seboj so odnesli vso milo in razkužilo, in niso pozabili niti na zaščitne obrazne maske, zaklenjene v vratarnici. A niso šli domov. Podali so se v vse, tudi najbolj oddaljene, kotičke kraljestva, da bi ozdravili vsakega, ki je zbolel za to hudo kašljavo boleznijo. Dan in noč so požrtvovalno skrbeli zanje, a nekaterim niso več mogli pomagati in zaradi tega bili zelo, zelo žalostni. Večino ljudi pa so rešili in vsem tudi povedali, kako naj se sami branijo: če bodo nosili zaščitne obrazne maske in kašljali v robčke in kihali v rokave, bodo Virusarji opleli, ker ne bodo več mogli priti niti do ene samcate kapljice, ki nam, kadar kihamo in kašljamo, letijo iz nosu in ust.
image
FOTO: Avtorji pravljice

To pomeni, da ne bodo mogli za hudobnega zmaja izdelovati tistega njegovega obupnega kapljičnega zvarka. Ljudem so tudi razložili, kakšne boječke so v resnici Virusarji. Da živijo od človeškega strahu in če se jih ljudje nehajo bati in na njih na primer iznenada puhnejo – puh! - ali glasno zatopotajo – top, top, top!, ali pa če jih otroci na še posebej strašljiv način narišejo ali zmodelirajo iz plastelina, in jim potem svoje risbe ali figurice pomolijo pod nos, se bodo Virusarji tako zelo prestrašili, da bodo od strahu počili. In hudobni zmaj Koronar bo izgubil vse svoje pomočnike. No, ko je zmaj ugotovil, da so vsi njegovi ujetniki ušli, se je seveda strašansko razbesnel, s čimer je Virusarje tako prestrašil, da so začeli kar po vrsti prostovoljno pokati od strahu – pok, pok, pok..! Tudi preostali Virusarji so nekega dne vsi do enega izginili, ker so ljudje začeli upoštevati dobre nasvete. To se seveda ni zgodilo čez noč. Nekaj časa je trajalo, kajti Virusarji so se na vse pretege borili in vsem žugali s tistimi svojimi lovkami, pljuvali in renčali so, spuščali smrad in se zvijali.
image
FOTO: Avtorji pravljice

A ljudje se jim niso več pustili in jih na koncu slavno premagali! Zmaj je ostal čisto sam in ni imel več nobenega pomagača. Nobenih vojakov, za katere bi se lahko skril. Izgubil je vso svojo moč. In kot se je izkazalo, je bil le navaden kričač. Skratka ena velika sramota. Policisti in gasilci so ga s skupnimi močmi nagnali za meje kraljestva, zmaj pa je, poražen, odletel daleč daleč stran v svoje Vzhodno cesarstvo. Vsi so se razveselili in vzklikali: „Hura! Hura! Hura!“ Trikrat hura za vse naše zdravnike, sestre, lekarnarje, higienike, epidemiologe, gasilce in policiste, in trikrat hura za Anžeta in Marjanco, prava mala junaka, ki sta jih vse rešila iz ujetništva! „Kdo, le kdo se zmaja boji?! Smrdi, kriči, da te glava boli! Dejansko pa malo mila zadostuje, da nas bolezen ne sesuje. Ne pozabimo na maske, ki damo jih čez naše laske! Nasvidenje, hudobni zmaj! Nazaj na vzhod! Praznih rok odvihraj!“ To so zdaj prepevali čisto vsi in se veselili, da bo vse spet tako, kot prej.
image
FOTO: Avtorji pravljice

Odrasli so se lahko vrnili v službo, navdušeni otroci pa v šolo, kjer so se končno srečali s svojimi prijatelji in s prijazno gospo učiteljico. Anže z Marjanco, mamico in atijem so se brž odpravili na obisk k babici in dedku, čeprav sploh ni bila nedelja. Koliko solz sreče, poljubov in objemov! Dedek je še kašljal – vmes je namreč hudo zbolel, zato je mamica tako pogosto jokala – a sedaj se je že veliko bolje počutil. Otroka sta sedela ob njegovi postelji, ga božala po roki in mu pripovedovala o svoji nenavadni dogodivščini. Celo Psička Elfi z mačko Gajo sta zdaj postali neločljivi prijateljici – tako sta bili veseli, da se je vse srečno končalo! Zdaj pa skupaj divjata po vrtu.
image
FOTO: Avtorji pravljice

Prebivalci kraljestva so še nekaj časa nosili zaščitne obrazne maske, vse dokler ni ves ta virusarski smrad popolnoma izpuhtel. Roke pa si bodo kaj? Tako je - temeljito umivali še naprej, da se zmaj Koronar ne bo nikoli več mogel vrniti! In vi otroci, si jih tudi pridno umivajte, velja? In lepo nosite zaščitne obrazne maske, kadar greste ven. Pravzaprav - a to veste, da se proti Virusarjem lahko borite tudi vi? Čisto zares! Lahko grdavža Virusarja narišete ali ga zmodelirate iz plastelina – in izdelek postavite za okno. Ko bo letel mimo, se bo ustrašil in počil kot milni mehurček. POK! Pa bo!
 
V tem trenutku veliko otrok in odraslih doživlja precejšnji stres in negotovosti zaradi koronavirusa. Z nujnimi ukrepi proti širjenju virusu še nihče od nas nima izkušenj, zato je trenutno stanje v državi naša življenja zelo spremenilo. Pravljice otrokom, ki še posebej potrebujejo dnevno rutino, da jim ta nudi občutek varnosti, pomagajo, da se lažje sprijaznijo z nenavadnimi in težkimi okoliščinami ter jih morebiti začnejo bolje razumeti, hkrati pa v njihov vsakdan vnesejo nekaj igrivosti in humorja.

Pravljico sta si zamislili in jo v češkem jeziku napisali sestri Alice Čop in Klára Veselská, doma iz Prage na Češkem. Klára Veselská je otroška klinična psihologinja in psihoterapevtka, Alice Čop pa gledališka režiserka, scenaristka in pedagoginja, ki že več kot 20 let piše in ustvarja za otroke, je tudi vodja Lutkovnega gledališča Velenje.

Eno odlično idejo je prispevala tudi njuna mama Eva Veselská, druge pa Kajetan Čop, ki je tudi narisal zmaja. Ostale risbe so delo učencev Osnovne šole Mihe Pintarja Toleda, podružnične šole v Plešivcu in učencev Centra za vzgojo, izobraževanje in usposabljanje Velenje. Nastale so pod vodstvom njihovega učitelja likovne vzgoje Roberta Klančnika.

Avtorici sta torej združili moči in
pro bono skupaj napisali zgodbo O hudobnem zmaju Koronarju in o tem, kako so ga ljudje s skupnimi močmi premagali.




Deli s prijatelji