Ribiča sredi noči ugrabili nezemljani, eden se je z njimi tudi pogovarjal
Charles Hickson nikoli ni obžaloval publicitete, ki je je bil deležen, potem ko je oblastem povedal, da je srečal neznani leteči predmet ter njegove potnike. To se je zgodilo konec leta 1973, zgodbo o srečanju s tretjo vrsto pa je Hickson z veseljem pripovedoval vsakemu, ki ga je hotel poslušati, vse do svoje smrti 40 let pozneje.
Ni pa bil Hickson edini, ki se je srečal z nezemljani, tudi njegov precej mlajši rojak in sodelavec Calvin Parker je trdil, da so ga ugrabili »sivi stvori, ki so imeli na koncu okončin nekaj, kar je še najbolj spominjalo na rakove klešče«. Parkerju je dogodek življenje postavil na glavo.
Calvin Parker in Charles Hickson sta čez noč postala zvezdi, njuni zgodbi pa sta kar dolgo polnili časopise iz različnih delov Združenih držav Amerike.
Čez noč postala zvezdi
Parker in Hickson sta čez noč postala zvezdi, njuni zgodbi pa sta kar dolgo polnili časopise z različnih delov Združenih držav Amerike, ki jo je v 70. letih prejšnjega stoletja zajela prava NLP-mrzlica. Ni jih bilo malo, ki so oblasti in medije zasipali z informacijami, da so na nebu opazili nenavadne predmete, zanimanje za tovrstne pojave je bilo na vrhuncu, kljub temu pa se nobeno pričevanje ni moglo kosati s tem, kar sta doživela Parker in Hickson.
Prvi je bil takrat star 19 let, ko se je s Hicksonom neke mirne noči odpravil ribarit na obalo rodne Pascagoule v Mississippiju. Nekaj časa sta brez uspeha namakala trnka, ko sta nenadoma opazila neznani modri predmet, ki se je iz zraka z žvižgajočim zvokom spustil proti njima.
Dvainštiridesetletni Hickson je pozneje povedal, da so iz plovila prišla tri bitja s povsem sivo kožo in rakovim kleščam podobnimi rokami, za katera je sprva mislil, da so roboti. Bitja so ju zgrabila pod pazduhami ter odnesla v plovilo. Tam sta zagledala ogromno oko, ki ju je začelo pregledovati, kljub temu da sta bila pri zavesti, pa se nista mogla premikati.
Izvedli so res natančno preiskavo, kot bi bila pri zdravniku.
»Izvedli so res natančno preiskavo, kot bi bila pri zdravniku,« je pozneje povedal Parker. Ko je bila preiskava končana, sta se ponovno znašla na obali, na istem mestu, od koder so ju bitja ugrabila, njihovo plovilo pa je izginilo. Potrebovala sta kar nekaj časa in požirkov alkohola, da sta se zbrala, nato pa se je Hickson odločil, da mora o zadevi obvestiti oblasti.
Niso verjeli
V šerifovi pisarni jima sprva niso verjeli, prepričani so bili, da sta pregloboko pogledala v kozarec, a sta vztrajala pri svoji zgodbi. Naposled so le ugotovili, da je moška dogodek na smrt prestrašil, takšne groze pa ni mogoče zaigrati. Dan pozneje je njuna zgodba že našla pot na naslovnice lokalnih časopisov, nato še mnogih v drugih zveznih državah.
Primer je raziskovala tudi takrat najstarejša znanstveno-tehnična organizacija Apro, specializirana za preučevanje pojavov v zraku. Z ribičema je razgovor opravil sam direktor organizacije, sicer pa profesor strojništva Univerze v Kaliforniji James Harder, z njima se je srečal tudi astrofizik Allen Hynek, nekdanji znanstveni svetovalec ameriškega vojnega letalstva pri njihovem programu za raziskovanje NLP. Učenjaka sta njuni zgodbi povsem verjela, Hickson in Parker sta tudi uspešno opravila test z detektorjem laži.
Po tem večina medijev ni več dvomila o njunih zgodbah, čeprav so še vedno obstajali skeptiki. Hickson, ki je dogodek opisal v knjigi, je eno leto pozneje nezemljane srečal še trikrat in se z njimi tudi pogovarjal, Parker pa podobne izkušnje ni več doživel.
