30 LET
Zlata generacija še naprej naša
Ko smo planince nagovarjali, naj si oprtajo vsak po eno poleno in ga nesejo na Triglav za osamosvojitveni kres, je bil Vlade Divac še vedno naš.
Odpri galerijo
FOTO: Press Release
Ko je že močno dišalo po samostojni državi in so v Pekrah in na Igu prisegli prvi slovenski vojaki, na tiste lepe trenutke iz umirajoče jugoslovanske zgodbe še vedno nismo hoteli pozabiti.
V začetku junija 1991 so bile razmere res napete, vojaki JLA slovenskega rodu so bežali iz kasarn in se poskušali prebiti v Slovenijo. Iz Beograda so grozili, hkrati pa tudi tujina z redkimi izjemami ni kazala navdušenja nad našim osamosvajanjem.
Tudi odpor do južnih bratov je rasel, toda če verjamete ali ne, bile so izjeme, do katerih smo vseskozi, ne glede na vse, gojili simpatije.
Eden takih je bil srbski košarkar Vlade Divac, član prve peterke (poleg njega še Petrović, Zdovc, Rađa in Kukoč) zadnje zlate generacije jugoslovanskih košarkarjev, ki je osamosvojitvenega leta že igral za jezernike, Los Angeles Lakers.
Na strani Time Out so 4. junija zapisali: »Divac, kot ga še ni bilo.« In v podnaslovu: »Naš košarkar v finalni ligi s Chicago Bullsi blestel s sijajnimi skoki (14) in atraktivni koši (16).« Jezerniki so takrat namreč igrali v gosteh v Chicagu pri Chicago Bulls in jih premagali 93:91.
Avtor pravi, da so jezerniki sicer zmagali zaradi bolj raznovrstnega napada, v katerem so si vloge razdelili očitno še vedno naš Divac in soigralci, medtem ko so se biki preveč zanašali na svoja zvezdnika Jordana in Pippna.
Tudi med vojno, ko je Jure Zdovc igral za reprezentanco na evropskem prvenstvu v Rimu in turnir zaradi tankov na naših ulicah protestno zapustil, smo, kot kaže, vseskozi ohranili simpatije do nekdanjih naših igralcev, ki so v Ameriki ustvarili veličastno kariero. Hvalo »našemu« igralcu smo izrazili v številki na naslovnici, ko smo objavili predlog, da naj bi na dan osamosvojitve na vrhu Triglava prižgali kres. Les naj bi tja gor znosili zagreti planinci na ramenih, vsak po eno poleno.
V začetku junija 1991 so bile razmere res napete, vojaki JLA slovenskega rodu so bežali iz kasarn in se poskušali prebiti v Slovenijo. Iz Beograda so grozili, hkrati pa tudi tujina z redkimi izjemami ni kazala navdušenja nad našim osamosvajanjem.
Tudi odpor do južnih bratov je rasel, toda če verjamete ali ne, bile so izjeme, do katerih smo vseskozi, ne glede na vse, gojili simpatije.
Osamosvojitvena proslava čez tri tedne FOTO: Igor Modic
Eden takih je bil srbski košarkar Vlade Divac, član prve peterke (poleg njega še Petrović, Zdovc, Rađa in Kukoč) zadnje zlate generacije jugoslovanskih košarkarjev, ki je osamosvojitvenega leta že igral za jezernike, Los Angeles Lakers.
Na strani Time Out so 4. junija zapisali: »Divac, kot ga še ni bilo.« In v podnaslovu: »Naš košarkar v finalni ligi s Chicago Bullsi blestel s sijajnimi skoki (14) in atraktivni koši (16).« Jezerniki so takrat namreč igrali v gosteh v Chicagu pri Chicago Bulls in jih premagali 93:91.
Avtor pravi, da so jezerniki sicer zmagali zaradi bolj raznovrstnega napada, v katerem so si vloge razdelili očitno še vedno naš Divac in soigralci, medtem ko so se biki preveč zanašali na svoja zvezdnika Jordana in Pippna.
Planinci naj bi na očaka znosili les. FOTO: Igor Modic
Tudi med vojno, ko je Jure Zdovc igral za reprezentanco na evropskem prvenstvu v Rimu in turnir zaradi tankov na naših ulicah protestno zapustil, smo, kot kaže, vseskozi ohranili simpatije do nekdanjih naših igralcev, ki so v Ameriki ustvarili veličastno kariero. Hvalo »našemu« igralcu smo izrazili v številki na naslovnici, ko smo objavili predlog, da naj bi na dan osamosvojitve na vrhu Triglava prižgali kres. Les naj bi tja gor znosili zagreti planinci na ramenih, vsak po eno poleno.
