Za Aleša Klinarja je glasba je najhujša droga

Klinči, kot ga kličejo prijatelji, se je pripeljal iz Mengša, natančneje iz Špas teatra. Sodeluje namreč pri novi gledališki predstavi Menopavza, za katero je pripravil glasbo. Ko me pospremi v svoj studio Bunker, ga zato najprej vprašam, kako se on sooča z ženskami v menopavzi, in v smehu mi odgovori: »Izvedel sem, da imamo tudi moški menopavzo. Zagotovo se tudi pri nas v teh letih opažajo določene spremembe. So pa pri ženskah verjetno bolj izrazite, ker ste bolj obrnjene k naravi. Mi moški smo čmrlji, troti, ki letamo okrog, in nas potem pohodite.« Nakar obrazloži: »Opažam, da me vse hitreje boli, da potrebujem več časa za regeneracijo, če sem recimo ponoči pokonci ali če pridem zjutraj s 'špila'. Tudi moje razpoloženje včasih niha, tako kot je to značilno za menopavzo. Ampak mislim, da je to bolj posledica let. Manj lahko spijem, kot sem včasih, ker mi že prej začne nagajati želodec. Tudi kaditi sem nehal. Tako da je kar veliko eksperimentov.« Ob tem podatku ga nekoliko začudeno pogledam, saj si ga težko predstavljamo brez cigaret. »Že dober mesec ne kadim. Tega sploh še nisem javno razkril. V bistvu me je najbolj ziritiralo to, da sta mi dva kolega rekla: 'Ah, saj ti nimaš karakterja, da bi se tega držal, nimaš discipline, tega gena ... To me je tako pogrelo, da sem se odločil poskusiti, ali sem res sposoben biti tako discipliniran. Predvsem pa to ni lahka zadeva, saj sem kadil 40 let. Za zdaj moram potrkati na les, da mi še gre, da se še držim,« se zadovoljno nasmehne. Ob tem pripomnim, da ima posledično verjetno tudi več denarja, saj so cigareti strošek, a mi Aleš odvrne: »Ah, pustimo denar. Tukaj ni tako pomemben. Ta denar, ki ga recimo zdaj privarčujem s cigareti, itak spolzi kam drugam z določenimi potrebami in računi.« Po pomisleku mi še pove: »En moj znanec je dolgo žvečil, imel je ves čas zobotrebec v ustih, že podzavestno. Namesto cigaret je nosil škatlo zobotrebcev. Ker je bil poslovnež, je bilo zelo nerodno. Med sestanki si je zobotrebec dal v usta, kar je videti nagravžno. Jaz pa sem začel opažati, da sem začel po ustih valjati plastične kavne žličke. Upam, da se bom čim prej znebil te navade.«

Zmazal se bo, ker je poštenjakar

Ko se usedeva, mi ponudi alkoholno pijačo, zase pa prinese kozarec vode. »Na vseh področjih nisem popustil, vendar moram danes še voziti,« pove v smehu, ko ga ob tem presenečeno pogledam. »Je pa res, da ima zdaj alkohol malo drugačen okus. Zdi se, da se mi okus počasi vrača. Cigarete bi naj malo zbile voh in okus.« Ob 15-letnici skupine Rock Partyzani bo Aleš presenečal tudi na glasbenem področju. »Pripravljamo proslavo, ki bo 28. novembra.« Še prej pa se bo skupina predstavila z novim singlom Ti si moj lover, za katerega je napisal glasbo in besedilo. »Lover je lahko kot ljubimec, lahko pa je lover tisti, ki ima denar, lovu,« razloži večpomenko, ki se skriva v naslovu. »To je pojav, ki je udaril ven s kapitalizmom. Včasih ni bilo treba toliko zapravljati za ženske. Ker nismo niti imeli. Vsi mulci nismo imeli avtov, denarja, da bi jih peljali v Trst, pa na izlet, v šoping ... Morali smo jih drugače šarmirati.«

V smehu še doda: »Ali pa smo kakšen poceni alkohol kupili, pa je bila hitro 'pribita', in je bilo v redu.« Ko ga vprašam, ali je torej dandanes moškim teže, mi odvrne: »Vse skupaj je teže. Danes te recimo nekdo objame v nekem klubu, in če te slučajno kdo fotografira, je to lahko že povod za dramo ob napačnih predpostavkah. V naših časih tega na srečo ni bilo. Ko smo se s skupinami ponoči vračali domov in se ustavili v lokalih ali diskotekah, ni bilo telefonov, da bi te kdo posnel. Mislim, da je bilo zato bolj sproščeno.« Po kratkem premisleku še doda: »To je tudi neka frustracija današnjih ljudi, ker so ves čas pod napetostjo, da jih ne bo slučajno kdo videl ali celo fotografiral v kakšnem sproščenem trenutku, ko lahko gre za povsem nedolžno stvar.« Vendar ga to ne odvrne od žuranja. »Naj me fotografirajo in objavljajo! Kaj pa lahko naredim?! Se bom že zmazal, ker sem poštenjakar,« se nasmeji.

Z Rock Partyzani pripravljajo proslavo

Aleš je v svoji bogati glasbeni karieri spisal več kot tisoč avtorskih sladb. »Več ne štejem. Sicer pa ni štos v kvantiteti, ampak kaj od tega ostane. Vsi veliki skladatelji pravijo tako: lahko imaš veliko uspešnic, ampak za tabo bodo ostale kakšne tri skladbe, ultra hiti.« In ob katerih skladbah se spomnimo na Klinčija? »Zelo preprosto. Od skupine Martin Krpan skladba Od višine se zvrti, od Agropopa skladba Samo milijon nas še živi, pri Rock Partyzanih skladba Jugo, od Anje Rupel pa Lep je dan.« V novembru bo tudi izšel album s starimi in novimi uspešnicami, eno od teh bo zapel celo Aleš. »Redko pojem. Prvič zato, ker me je z leti zapustil glas, kar je posledica kisline, neprespanih noči, mrzlih dvoran, deloma tudi akohola in nikotina, na splošno nezdravega življenja.« Največ pa se bo dogajalo 28. novembra.

»Takrat je naša obletnica, proslava v Orto baru. Tam smo imeli pred 15 leti svoj prvi nastop, zdaj pa se bomo vrnili na mesto zločina.« Že zdaj se intenzivno pripravljajo na veliko praznovanje, ki ga bodo začinili s koncertnim dogodkom in številnimi gosti. Brez jugonostalgije seveda ne bo šlo. »Vedno smo zaigrali kakšne partizanske pesmi, nikoli pa nismo gravitirali k temu, kot so nas nekateri opredelili, torej da smo nek podaljšek komunizma. Smo bend, ki goji staro dobro slovensko in jugoslovansko pop rock glasbo.« Nakar še doda: »Predvsem pa smo bend za dober žur, zato je tudi naše ime Partyzani z ipsilonom. Partyzani pa smo tudi zato, ker smo v bendu staroste slovenske glasbe. Rekel bi, da že z eno patino,« se nasmeji.

Glasbo bi izbral namesto seksa

Ob ogledu njegovega HPZ Bunkerja mi Klinči opiše številne pripetljaje iz starih časov. »Studio je retro zgodba, saj je iz tistih časov, ko smo še delali in živeli v nekdanji skupni državi. Tedanjo ikonografijo smo delno prenesli v ta studio.« Ko gledam plakate, mi pove: »Tukaj imaš tudi stoenko, pa cockto ... Te stare stvari.« Opazim veliko fotografij golih žensk. »Če jih imajo mehaniki, bomo jih imel pa še mi. Ko pridejo kakšni otroci na snemanje, jih obrnemo okrog,« razloži v smehu. V osrčju studia je tudi plakat z znamenitim sloganom 'Sex and drugs and rock'n'roll'.

»Že več starejših, izkušenejših, znanih glasbenikov, ki so bili recimo stari čez 60 let, ima svojo definicijo tega slogana. Kar se rock'n'rolla tiče, ga ne žgejo več tako kot včasih, ampak je vse bolj počasi, komadi so iz nižjih tonov, ker ne morejo več peti tako visoko, nič več ni tako naglas na odru. Z alkoholom in drugimi drogami so morali že zdavnaj prenehati, ker bi sicer že zdavnaj crknili. Kar se seksa tiče, je pa tudi bolj virtualen,« se nasmeji. »To so te definicije. Ampak pazi, to velja, če si star čez 60 let. Jaz še nisem tam. Upam, da me ne čaka prehitro,« pove 55-letnik. »Še vedno imam rock'n'roll način življenja. Najlepše je, ko si na odru in bend močno ropota, občinstvo pa to dobro sprejema. Gre za tisti magični trenutek glasbe, ki se ga ne da z ničimer nadomestiti. Če bi dali na kup droge, alkohol, seks in glasbo ... Mislim, da je od tega glasba najhujša droga. Brez nje ne bi preživel. Brez preostalih treh stvari bi verjetno še šlo.« Ob koncu mi v smehu še povzame: »Tudi če bi mi dali na izbiro samo glasbo in seks, bi izbral glasbo. A, je*iga! Odkrito priznam.«