DRŽAVA SE OBRAČA PREPOČASI

Srčna Anita Ogulin: Samo če daš delček sebe, se lahko zgodi kaj lepega

Objavljeno 14. avgust 2020 08.39 | Posodobljeno 14. avgust 2020 08.39 | Piše: Petra Julia Ujawe, foto: Dejan Javornik, osebni arhiv

Njeno poletje je prežeto z dobrimi deli, saj, namesto da bi si privoščila oddih po naporni prvi polovici leta, ki jo je zaznamovala tudi korona, ki je vse le še poslabšala, zdaj skrbi, da počitnikovanje doživijo tudi tisti otroci, katerih starši si ga ne morejo privoščiti.

Domači so se že navadili, da telefon ves čas zvoni.
Najbrž ni Slovenca, ki še ne bi slišal zanjo. Pomagala je že toliko družinam, da jih je nemogoče prešteti. Njeno poletje je prežeto z dobrimi deli, saj, namesto da bi si privoščila oddih po naporni prvi polovici leta, ki jo je zaznamovala tudi korona, ki je vse le še poslabšala, zdaj skrbi, da počitnikovanje doživijo tudi tisti otroci, katerih starši si ga ne morejo privoščiti. Kje je v vsem tem prostor zanjo? Ali je sploh kdaj mogoče odmisliti vse tegobe in grozote, ki jim je priča? Gospa Anita je srčna do vseh, pa če ste otrok, ki potrebuje pomoč, obupana mati ali novinarka, ki si želi ponovno prisluhniti njeni toplini, ki vedno poboža.
 

Kakšno je vaše poletje? Ves čas skrbite le za otroke, ki potrebujejo pomoč, in jim omogočate počitnikovanje ali ostane kaj časa za vas?

Res je. Večino poletja, sploh letos, opravljam obiske družin humanitarne baze ZPM Ljubljana Moste Polje po vsej Sloveniji. Poletje preživljam tudi v pisarni na Proletarski, kjer vsak dan pomagamo družinam v stiski skozi naše humanitarne projekte, še posebno skozi Verigo dobrih ljudi. Avgusta pa imam še pedagoško vodenje dveh izmen počitnic za otroke. Običajno si sicer vzamem nekaj kratkih dni zase, predvsem za vnuke in družino. To poletje pa žal ne bo tako.
 

Ali te otroke tudi obiskujete, ostajate z družinami v stikih?

Sama in tudi s strokovnimi sodelavci naših humanitarnih programov Botrstvo ali Veriga dobrih ljudi, pa tudi Večgeneracijskega centra Skupna točka, in seveda z letovanj, taborov, potovanj, učne pomoči itd. ostajamo v stikih z otroki in družinami. Ves čas. Družine tudi obiščemo in preverimo, kako napredujejo.

image
Domači so se že navadili, da telefon ves čas zvoni.
Kakšno je stanje to poletje? Je enako kot prejšnja leta, ste opazili kaj izboljšanja ali je morda samo huje zaradi korone?
Letošnje poletje je zares drugačno. Stisk je resnično več kot prejšnja leta ves čas, saj je zaradi koronavirusa veliko ljudi ostalo brez zaposlitve in iščejo načine za preživetje. Hkrati je v ozračju čutiti nenehno napetost in negotovost – ali se bo koronavirus ponovil v takem obsegu, kot je bil, kaj se bo zgodilo z našim gospodarstvom? Vse to namreč vpliva na življenje ljudi, še posebno na tiste z najnižjimi prihodki. Ravno tisti z najnižjimi prihodki imajo namreč tudi najnižjo socialno varnost in vsaka kriza udari naravnost vanje. Država pa se obrača tako počasi, da jih sproti ni več mogoče reševati.
 

Rekli ste, da na dopust ne greste. Si boste vseeno vzeli kakšen prost dan?

Kakšen prost dan si bom morala vzeti. Telo že kriči po njem. Tudi jaz potrebujem počitek in čas s svojimi najbližjimi.
 

Ali je to v vaši vlogi sploh mogoče? Greste kdaj na dopust? Se znate sprostiti?

No, koncept mojega prostega dne se bistveno razlikuje od koncepta marsikoga drugega. Res povsod in vedno zazvoni telefon, tako da čisto prostih dni zares ne poznam in jih preprosto nimam. Nikoli. Sproščam se na sprehodih v naravi, za teh nekaj trenutkov se pa res vsak dan potrudim.
 

Mnogi ambasadorji dobre volje pravijo, da ne moreš odmisliti tistega, kar vidiš. Se je to zgodilo tudi vam?

Ja, tako je. Res ni mogoče odmisliti. Soočamo se z zares težkimi stanji otrok, mladih, družin in doživimo veliko nepredstavljivih zgodb. Skupaj z družinami. Če jim želimo učinkovito pomagati, moramo biti z njimi. Tako da seveda ni odmika, vse zgodbe nosim s seboj, dokler niso vsaj deloma rešene.
 

Vsak, ki dela kaj dobrega, dela to zato, da bo kdaj bolje. Zadnje čase se marsikomu zdi, da bolje ne bo nikoli. Kako vi gledate na to?

Res je težko ostati optimističen. Pa vendar – skozi projekt Botrstvo smo opozarjali na nujne sistemske rešitve, ki bi omogočile lažje in hitrejše reševanje stisk. Nekaj so jih pretekle vlade celo slišale in uresničile. Nismo še na konju, pa vendar. Počasi, zelo počasi se premika. Predvsem se mi zdi pomembno, da vsak od nas, jaz, vi, bralci … ostanemo pozorni na to, kar se dogaja okrog nas: v službah, šolah ali vrtcih, na naši ulici, v bloku … Kako živijo naši sosedje in predvsem, kako jim lahko pomagamo. Če se bo vsak od nas oziral na to, kako lahko pomaga, namesto kako lahko sodi, bomo ustvarili boljšo družbo. In v to preprosto moramo verjeti.
 

image
Marsikdaj je težko odmisliti tegobe.
Vsak dan poslušate zgodbe, ki zarežejo v srce. Ali vas to kdaj izčrpa? Ste kdaj obupani?

Pridejo dnevi, ko me zares prizadenejo zgodbe družin, ki pridejo k nam ali jih obiskujem po domovih. Priznam, občasno me tudi izčrpajo. A obupana ne morem in ne smem ostati. Zato ker so vsi, ki so v stiski, prišli do nas, prišli, da jim pomagamo rešiti stanje, v katero so ujeti. In ker smo prav mi, na ZPM Ljubljana Moste Polje, vzpostavili programe pomoči, v katerih zares lahko pomagamo, vselej iščem izhode iz obupa. Lahko spremenimo življenje na bolje. In mnogim, mnogim po vsej Sloveniji smo močno spremenili življenje na bolje.
 

Ne glede na to, koliko se trudimo pomagati, se vsaka zgodba ne razplete tako, kot bi si želeli. Kako se soočate s takšnimi?

Te zgodbe so najtežje. Mučno je sprejeti, da se ne da premakniti prav nič. Kljub temu do zadnje možnosti iščemo rešitve. Zelo mi pomagajo desetletja sodelovanja z različnimi terapevti, ki so me naučili soočanja tudi s takimi primeri. To pa ne pomeni, da nam je vseeno ali da ne zaboli. Včasih zelo boli.
 

Kam v vse to vam uspe umestiti sebe, svoj čas, svojo družino?

Družina izjemno podpira vse, kar počnem. Otroka sta bila vzgojena v klicu, ki mu sledim, in sem ponosna nanju. Imata zares veliko srce ter posluh za sočloveka. In tako tudi vzgajata svoje otroke, saj sta na tej poti tudi že moja vnuka, čeprav živita v tujini.
 

Nam lahko razkrijete, kaj to pomeni oziroma kako se po svoje udejstvujeta?

Moja hči z družino živi v okolici Toskane. Ko sta moja vnuka v Ljubljani, skozi naše družinsko delovanje spremljata veliko zgodb. Večkrat sta bila z nami na izletih ali kakem taboru. Spontano sta takoj pristopila k vrstnikom, ki niso zmogli druženja. Bila sta jim odlična družba. Diskretno sta jim podarjala svoja oblačilca, obutev, skratka vse dobrine, ki sta jih prinesla s seboj. Ko sta v druženju in pogovorih z otroki neposredno spoznavala njihove družinske zgodbe, sta po vrnitvi v Italijo shranjevala žepnino. Za otroke, s katerimi sta se družila in jim življenje ni podarilo lepega in zdravega otroštva. In tako lepo mi je, ko smo družinsko zbrani in spoznavamo kraje in ljudi, vnuka vselej pristopita, ko je potrebna komu kakšna roka ali drugačna pomoč. Res sem ponosna nanju, ker tako srčno in plemenito delujeta tudi v okolju svojega domovanja in šolanja, v letošnjem letu pa bo moj vnuk tudi že animator in spremljevalec otrok v izmeni Deželaka Junaka.
 

Ali ste znotraj svojega kroga in družine kdaj naleteli na nerazumevanje, vam kdaj rečejo, da dajete preveč sebe?

Vsekakor me ves čas opozarjajo, da dajem ne le preveč, ampak vso sebe. Priznam, da prepogosto, zares prepogosto, preslišim opozorila. Pomembno je imeti ob sebi ljudi, ki te opozarjajo, ustavljajo, spreminjajo tvoj tok. Vse to gre vzajemno.
 

Kako si polnite baterije?

V naravi. Rada imam jutranje sprehode ob Savi s svojim psom. Takrat si napolnim baterije. Izjemno tudi uživam ob glasbi, spremlja me na številnih poteh po Sloveniji. Z branjem ponoči, ko ne morem spati. Najbolj pa z mojima otrokoma, njunima družinama pa čudovitima vnukoma, sodelavci in otroki v naših programih ... Pa rešene stiske družin, otrok, mladih, njihov uspeh, dosežek. Veliko je razlogov za polne baterije, res.
 

image
Z vnukoma Anno in Robertom ter možem Mirčem uživa v redkih skupnih trenutkih.
Ali vas kaj teži, česar vas nihče nikoli ne vpraša, ali obstaja kaj, kar bi sami radi poudarili, pa javnost po tem ne sprašuje?

Težijo me vse večja nasprotja, vse večje nestrpnosti, celo sovraštvo. Pa to, da ljudje sodijo, širijo laži. To me največkrat zares prizadene. Zdi se mi, da se vedno več ljudi spozna na vse, niso pa pripravljeni dati delčka sebe za drugega, za izboljšanje stanja. Še več – če že pomagati ne želijo, pa škodijo. Samo če daš delček sebe, se lahko zgodi kaj lepega. Zato tolikokrat prosim: poslušajte, opazujte, bodite pozorni na ljudi okrog sebe. Ni potrebno bogastvo, da naredimo nekaj dobrega za drugega, za družbo. Vse, kar dajemo, tudi prejmemo – saj nas le to osmišlja.
 

Ljudje so včasih res preprosto tudi žleht, kot ste sami omenili, celo nagajajo in širijo laži. Ali vseeno še vedno verjamete v dobro ljudi ali se vam vera kdaj zamaje?

Življenje me je naučilo, da se izključim iz družbe zlonamernih in dajem sebe v okolju, ki to sprejema in živi. Nikoli me ne bo zapustila vera v ljudi. Na tej svoji poti sem srečala toliko človeških biserov, da sem tudi zato hvaležna življenju in vsem njim, s katerimi združujemo in delimo ter množimo dobro.
 

Ste na koga na oblasti morda jezni, na koga, ki bi lahko pomagal z vidika sistemske ureditve, naredil kaj dobrega z enim dejanjem?

Jezna nisem, ker mislim, da je jeza čustvo, ki bi me oviralo. Sem pa presenečena, da tisti, ki imajo vzvode moči, ne želijo slišati, kaj se dogaja v naši državi. In marsikdo med njimi se že dolga desetletja giblje v krogih, ki so gonilo sprememb, pa jih preprosto ne zanima, kakšne spremembe so potrebne, da bo naša dežela pravičnejša.
 

Kako gledate v prihodnost, sploh zdaj, ko nam jo je tako zagodel koronavirus, ki kaže, da še ni povedal zadnje besede?

Odločno. Vem, da je prihodnost negotova. In vem, da če se bo tako nadaljevalo, bo ljudi v stiski vse več in več. Vseh tistih, ki so se komaj, komaj pobrali po zadnji krizi. Ampak sama sem odločena in prepričana, da bomo skupaj tudi to premagali. In da se bomo podpirali, ker se preprosto moramo podpirati, da bo svet za vse lepši.
 

Nam lahko zaupate kakšno zgodbo iz časa koronakrize, da bodo ljudje bolje razumeli, s kakšnimi težavami se mnogi borijo?

Malo pred polnočjo je zazvonil telefon – klici so bili resnično noč in dan. Ste vi ta in ta, vpraša jokajoč glas. Pozorno prisluhnem in gospo umirjam, da je lahko izpovedala svojo stisko. Bila je iz Zasavja. Z možem sta bila oba zaposlena – eden v gostinstvu, drugi v prevozništvu. In oba sta v času izrednih razmer ostala na čakanju. Lastnika podjetij, v katerih sta bila zaposlena, žal tudi sama nista imela sredstev, da bi jima zagotovila prihodek za čakanje na delo, družina pa je bila v dolgovih. Tudi sicer so živeli silno skromno. Niso imeli niti lastnega prevoza, otroka nista imela računalnikov – saj tudi internetne povezave niso imeli, ker so starši sklenili najprej poravnati dolgove. Ostali so brez vsega – brez sredstev, prehrane, otroka brez možnosti učenja na daljavo. Partnerja, ki dotlej nista imela večjih sporov, sta si začela očitati trenutno stanje. Spor med njima je bil vse večji in stopnjevalo se je v nasilje. Mamica ni več zmogla – prenašati udarcev, sodb in žalostnih oči svojih otrok. Sklenila je temu narediti konec. V času klica je stala pred železniškimi tiri. Tisto noč tudi sama nisem zatisnila očesa. Mamica je bila potrebna takojšnje pomoči. In ta je bila zares celostna. V reševanje smo vtkali našo terapevtsko pomoč na daljavo. Družini smo takoj naslednje jutro pripeljali hrano, otrokoma zagotovili internetno povezavo in jim dostavili računalnik ter ponudili še učno pomoč. Družini smo poravnali tudi najnujnejše položnice. Takih in podobno srhljivih zgodb je bilo v času izrednih razmer preveč. In ne boste verjeli – še danes prav vsak dan prejemamo prošnje za pomoč, saj so mnogi starši izgubili delo in zaslužek in se zares trudijo na različne načine najti izhod iz trenutne stiske.
 

image
Anita z otroki z ekipo srčnih spremljevalcev in junakom Miho Deželakom z jutranjo ekipo Radia 1 ter Harmoniknrol na letovanju v Zambratiji.

Kakšna je vaša izkušnja glede nasilja v družini, po statistiki naj bi ga bilo v tem času veliko več?

Ko umanjka sredstev in dobrin za osnovno preživetje, prepogosto umanjka tudi razumevanje. Negotovost in strah krhata medosebni odnos, če ta že prej ni bil dovolj stabilen. In v času omejitev gibanja in uvedene karantene smo spoznali, kako nestabilni so medsebojni odnosi znotraj družin. Kar je zares težko spoznanje.
 

Ali vam je zaradi vseh stisk in revščine, ki jih vidite, kdaj težko uživati v lastni hrani, mehki postelji, kakršnem koli udobju? Je tudi to nekakšno prekletstvo, ki ga ne morete odmisliti, ali vam uspe ločevati med tem?

No, vidite, to se mi pa res pogosto dogaja. Na srečo nisem ujetnica dobrin in denarja. Kajti kaj človek potrebuje, ko je v stiski? Sočloveka, sogovornika, s katerim bo lahko delil svoj čustveni svet, izmenjal poglede, mnenja, delil dobrine. Če imam jaz, moraš imeti tudi ti – pa bo obema lepše.
 

Razmišljate o pravi upokojitvi? Bo za vas sploh mogoča v standardnem pomenu besede?

Ojoj, že dolgo sem upokojena. Zgodbe dobrega za ljudi v stiski so moje prostovoljstvo. Zagotovo bom prenehala takrat, ko bom omagala. Od vsega. To namreč ni delo, ampak življenjski slog.
 

Pogosto pozabljamo, da vsi lahko prispevamo k boljšemu svetu. Kaj bi položili na srce ljudem, kaj lahko vsak med nami naredi vsak dan, da bi pomagal?

Vsak dan, ampak res vsak dan, se ozrimo okoli sebe. Bodimo pozorni. Nekdo zagotovo potrebuje našo pomoč. Gospa v trgovini, otrok na igrišču, sosed, ki ne more po stopnicah …, če želimo pomagati, vedno najdemo priložnost. Tudi prijazna beseda lahko komu zelo polepša dan … Zato je vselej treba imeti odprte oči, roke in srce!!!!




Deli s prijatelji