KORONAVIRUS

Pevka Hannah Mancini: Skrbi me za starše v ZDA

Objavljeno 11. avgust 2020 08.00 | Posodobljeno 11. avgust 2020 08.00 | Piše: Petra Julia Ujawe, foto: Dejan Javornik, osebni arhiv

»Pogrešam nastopanje, ampak z leti mi žarometi pomenijo manj, veliko več mi pomeni čas z družino.«

Z možem sta se v času karantene še bolj zbližala.
Američanka je, ampak je zdaj tudi že Slovenka. V Ljubljano se je preselila zaradi ljubezni in si tu ustvarila ne le življenje, pač pa tudi kariero. V času, ko ves svet hodi po robu tako zaradi koronavirusa kot zaradi političnih nemirov, lahko le nemočno opazuje dogajanje v domovini in išče nove načine izražanja svoje kreativnosti, izkorišča čas za druženje z možem in hčerko ter razvija svojo novo supermoč – vrtnarjenje.

Smeje se prizna: »Imam visoke grede, paradižnike, zalivam, obrezujem. To mi je naredila korona.« Pandemija je iz vseh nas na takšen ali drugačen način naredila vrtnarje. »Pravijo, da človek lahko moč najbolje občuti skozi denar, a menim, da je veliko bolj divje, ko ti uspe prvi paradižnik.«

image
Hannah
Življenje po koroni?

Kot pevka je seveda med tistimi, ki so v tem času utrpeli veliko škode. »Mislim, da mnogi ne razumejo, kako hudo nas je to prizadelo,« pravi Hannah. »Ne govorim le o nastopajočih. Prizadelo je tudi ljudi v zakulisju, od organizatorjev do tistih, ki skrbijo za zvok, luči, tehnične podrobnosti, promocijo itd. Vsi smo se morali prilagoditi, ta čas nas je prisilil, da smo prenehali početi tisto, za kar smo bili ustvarjeni.« Za mnoge predstavlja to tudi preživetje. »Veliko ljudi misli, da to, kar počnemo mi, sploh ni pravo delo. Ampak je več kot samo delo. Hkrati smo vsi res trdo trenirali, se vse življenje učili, da lahko zdaj to počnemo. Vsi tega morda ne razumejo.« Marsikdo si misli, da bo pomanjkanje koncertov pač nadoknadil s predvajanjem na portalu youtube. »Ugotovila sem, da je sicer luštno, a name ne deluje. Ne more se primerjati s koncertom, na katerem začutiš vzdušje, si del množice ali jo zabavaš, da ljudje vsaj za nekaj časa pozabijo na svoje težave in zaplešejo. To je zame res poslanstvo.« S skupino Xequtifz so imeli do konca leta dogovorjenih že veliko koncertov, pa je bilo vse odpovedano ali prestavljeno. »V tem trenutku nihče ne ve, kje bomo čez dva meseca. Težko je. Imam srečo, da imamo družinski restavraciji in da imam kar nekaj dela kot pripovedovalka (voice-over) za različna podjetja, ki za prispevke in podobne reči potrebujejo rojenega govorca.« K sreči si je doma uredila studio, tako da je to lahko počela. »Sprva je bilo to nekakšno postransko delo, a je v tem času prevzelo veliko pomembnejšo vlogo.« Odkrila pa je še nekaj pomembnega. »Pogrešam nastopanje, ampak z leti mi žarometi pomenijo manj, veliko več mi pomeni čas z družino.«

Življenje ustvarjalke najde pot

Situacija je bila do določenih panog še posebno neprijazna, dela ni izgubila le ona kot pevka, pač pa tudi mož Gregor Jurkovič, solastnik restavracij Pop's pizza in Pop's burger. »Zanj je bilo res hudo, ker so za dva meseca zaprli vrata in izgubili veliko denarja. Vse zaposlene je obdržal, nihče ni izgubil službe ali odšel na čakanje. Brez plačila so ostali le lastniki. Slišala sem celo, da 60 odstotkov restavracij v ZDA ne bo ponovno odprlo vrat, kar je zelo žalostno.« Pozitivna plat dogodkov pa je bila nedvomno tudi ta, da je veliko ljudi začelo podpirati male podjetnike, kmete, ljudi, ki so se znašli v težavah. »To me res veseli,« pravi pevka. In prav ta položaj jo je prisilil, da se je tudi sama lotila nečesa novega. »Korona me je naučila biti bolj iznajdljiva in kreativna pri vsem, kar počnem. Vedno mi je bila blizu estetika, rada imam dizajn in ustvarjanje ter notranje oblikovanje, pri čemer sem pomagala tudi nekaterim prijateljem. Ustvarjalnost me je potegnila v to smer in razvijam projekt, o katerem še ne želim preveč govoriti,« se skrivnostno nasmehne. »Seveda se veselim, da bomo spet nastopali, a mislim, da bom vedno ustvarjala na več področjih. Starejša ko sem, bolj spoznavam (tudi zaradi pandemije), da je res dobro imeti več želez v ognju. Iz različnih razlogov.«

image
Trenutno uživa na jadranju.
Skrbi jo za družino

V ZDA se trenutno bojujejo z res pretresljivimi številkami in rezultati glede koronavirusa. »Noben član moje družine ni zbolel,« pravi Hannah. »Večina jih živi v Arizoni in Koloradu, v manjših, bolj podeželskih mestih, kjer veliko časa preživijo na prostem. Pri njih je laže, a je po vsej deželi še vedno precej hudo. Skrbi me za starše in za stare starše, ki imajo 90 let in več. Dedek in babica živita v lepem okolju, ki mu ne morem reči dom za ostarele, saj je res lepo urejena skupnost, kjer imata zelo kakovostno življenje. Vsi se držijo priporočil in k sreči so tudi zdravi, zato upam, da bo šlo vse to mimo njih.« Hannah pravi, da je vedela, da se bodo v ZDA teže spopadli z virusom kot v Sloveniji. »Veliko ljudi je in mnenja so močno deljena. Nekateri ne nosijo mask, drugi jih nosijo ves čas, nekateri verjamejo teorijam zarote, mnogi so slabšega zdravja in imajo težave, zaradi katerih so bolj dovzetni za viruse. Res mi je hudo za Ameriko,« razloži. »Tudi v moji družini so deljena mnenja. Nekateri imajo veliko vprašanj in marsičemu ne verjamejo, spet drugi nosijo maske celo v avtu. Moji starši so previdni, kar razumem, moj brat pa je na nasprotnem bregu in meni, da je vse skupaj preveč napihnjeno. Spoštujem vsako mnenje in sem prepričana, da ima vsak pravico do njega.« Karantena pa je seveda nekaj zelo neprijetnega za vse, pa naj gre za mentalno zdravje ali finančno stanje. »Okrepilo se je tudi nasilje v družini in nad otroki, v ZDA je na milijone več primerov. Tudi nenujne operacije so se prestavile na kdo ve kdaj. S to težavo se soočajo povsod po svetu. Ali sploh še lahko kdo normalno zboli? Pogosto slišimo tudi, da vse številke ne držijo, in menim, da je prav, da ne verjamemo čisto vsega, kar nam povedo. Mislim, da ni vse zarota, a je nujno, da razmišljamo s svojo glavo in ločujemo informacije ter presojamo. Mnogi veselo tečejo cepivu naproti, česar ne razumem, sploh glede na to, koliko časa potrebujejo, da razvijejo varna cepiva.«

Idilično življenje

Če ne bi bilo koronavirusa, bi bila Hannah z družino v tem trenutku v ZDA. Žal je to nemogoče in niti ne ve, kdaj bodo lahko šli tja. »Novembra prihajajo še volitve, kar bo posebno noro stanje, poleg tega je veliko nemirov zaradi rasizma,« pravi. Ali voli? »Oh, seveda!« vzklikne. »Na zadnjih volitvah sem volila in mislim, da bom tudi na prihajajočih, čeprav še nisem odločena, ker je položaj zelo neprijeten. Poleg tega je sistem s samo dvema strankarskima opcijama naravnost nezaslišan. A mi smo bili nekako vzgojeni in naučeni, da je to edini način, da naša država deluje, čeprav v resnici na takšen način ne moreš imeti demokracije. Potrebujemo več strank, raznolikost, barvitost. Hkrati verjamem, da mediji igrajo veliko vlogo na obeh straneh. Sama že leto dni nimam televizije, ne gledam poročil, a vseeno berem različne časopise, preverjam spletne novičnike, sledim dnevnim novicam in vem, kaj se dogaja. Ne maram pa nenehnega strahu, drame, bombardiranja ter napadanja ušes in oči z groznimi zgodbami. Preprosto nehigienično je za naše možgane in prav nobene potrebe ni po tem, da smo vsi ves čas v stresu. Povejte, kaj se dogaja, a mi ne govorite, kaj naj si mislim in kako naj si stvari razlagam,« pravi.

Rada živi v Sloveniji in se zaveda, kako lepo nam je tu. »Res je idilično in vsi, ki nas obiščejo, so očarani nad tem, kako lepo, čisto, zeleno, zdravo in varno je ter kako malo kriminala je tu. V ZDA te lahko ugrabijo na ulici, otroke streljajo v šoli. Res imamo srečo! A pogrešam družino, ker ne glede na to, koliko ostajaš v stikih, se del te vezi porazgubi ali postane bolj krhka. Skype je super, a je tudi malce nerodna, zgoščena komunikacija, ki ne nadomesti resnične iz oči v oči. Tudi zato se pogosto in radi vračamo,« razloži pevka.

image
Odkar se je pri dvajsetih preselila v Los Angeles, je vedno nastopala in pela.
Preživela je šolanje doma

Življenje se zdaj pri nas že vrača v ustaljene tirnice in Hannah je hvaležna za čas, ko je z družino vrtnarila, pekla in se sprehajala. »Šolanje doma ji je seveda predstavljalo izziv. Astrid ima 14 let, zato je bilo po eni strani laže, po drugi strani pa je nisem mogla preverjati vsakih pet sekund, ali je vse naredila tako, kot je treba. Takšna učenka je, ki ji struktura in rutina prideta zelo prav, saj v nasprotnem primeru njena osredotočenost frfota vsevprek. Zato zavidam staršem, ki niso imeli nobenih težav, hkrati pa sočustvujem z vsemi, ker to nikakor ni bila lahka naloga. Ampak je preživela in midva z njo,« se glasno zasmeji. V tem času pa so se le še močneje povezali. »Z možem sva se imela res lepo, skupaj sva hodila v hribe, se sprehajala in kakovostno preživljala čas skupaj. Sicer je zelo zaposlen, tako da je bila s tega vidika sprememba dobrodošla,« se namuzne. »Vem, da je bilo za nekatere težko, ker takšna situacija tudi poveča vse težave, ki že obstajajo v zakonu. Tisti, ki smo se imeli lepo, smo tako dobili dokaz, da imamo res dober in trden zakon, kar pa je prav tako lepo vedeti,« veselo doda.

Hkrati pa se je morala privaditi na to, da ventila, ki ga zanjo predstavlja nastopanje, v tem obdobju ni bilo. »Zaradi tega mi je bilo kar težko. Bila sem bolj v vlogi matere in žene, ki je prav tako pomembna, hkrati pa seveda začneš o sebi razmišljati drugače, tvoje vsakodnevno življenje se spremeni. Osredotočaš se na opravke in delo, zato sem se mentalno sčasoma že precej dolgočasila.« Imela je vzpone in padce, tako kot vsi, saj je začela pogrešati življenje. »Sprva je bilo luštno v družinskem mehurčku, a ko so se restavracije spet odprle, sva si oba z možem kar malce oddahnila, on pa je z veseljem odšel na delo,« se namuzne. »Kar je dobro, saj je pomemben del življenja in zakona tudi prostor, ki si ga dovolimo in dajemo. Vsak človek potrebuje svojo individualnost in samostojnost.«

Samouničevanje človeštva

Leto 2020 je za mnoge leto šokov, a ne zanjo. »Vseeno me je zelo razočarala ta kultura 'kenslanja', brisanja ljudi in tega, kako se človeštvo samouničuje, posebno v ZDA. Vsi so za nekaj občutljivi, paziti moraš na vsako besedo. Kako smo si dovolili takšno razdvojenost? Čeprav se veliko dogaja na slovenskem političnem parketu, to ni primerljivo z ZDA, kjer je čisto vse že politično, nad čemer sem zelo razočarana. Že prej sem rekla: vsi imamo svoja mnenja, ki se razlikujejo, in to je dobro. Zakaj je včasih tako težko videti človeka, ne le njegovega mnenja? Ljudje smo več kot le to. Prestrogi smo drug do drugega, na obeh straneh. Morali bi se pogovarjati kot odrasli ljudje, si dovoliti dialog in se pač strinjati, da se ne strinjamo, in ne pozabiti na svobodo govora!«
Za prihodnost je pevka zelo odprta, pravi. »Imamo srečo, da lahko zremo v prihodnost, v kateri so možnosti. V tem času se veliko učim o sebi, z leti pa se življenje tudi spreminja, zato pustim stvarem, da se odvijajo, kot pač se. Ne poskušam nadzorovati življenja, saj je to povsem nesmiselno, česar smo se zdaj dobro naučili,« modro sklene. »Tudi zato se na neki način veselim prihodnosti in upam, da prinaša dobre reči.«




Deli s prijatelji