Jure Franko: To medaljo smo osvojili vsi mi (Suzy)
Na letošnje valentinovo bo minilo natanko 40 let, odkar je 21-letni Jure Franko osvojil prvo zimsko olimpijsko medaljo za Jugoslavijo. Srebrno medaljo je osvojil na takratnih domačih tleh skupne republike, v Sarajevu, kar nam je vsem prineslo neskončno veselje, in marsikdo se še danes spomni prizora šampiona v plašču in tisti legendarni fedori, a njemu ni bilo zelo lahko.
Preveč pozornost
Takrat je bil deležen preveč pozornosti, nanjo pa ni bil pripravljen. »To me je začelo zelo obremenjevati,« je priznal med obujanjem spominov za Nedelo. »Zasebnosti ni bilo več. Lahko sem jo imel med štirimi stenami lastnega bivališča, zunaj pa so se vsi ozirali za mano in s prstom kazali name: na ulici, v kinu, oštariji …« je razložil in dodal: »No, bile so tudi lepe stvari: v oštariji sploh nisem mogel ničesar plačati. Vedno se je našlo več ljudi, ki so me hoteli počastiti.«
Vseeno je na obdobje ohranil lepe spomine, čeprav pravi, da je šele sčasoma začel spoznavati, kako močno ga je ta uspeh zaznamoval. »To medaljo smo osvojili vsi mi, jaz sem bil le neposredno tam in so mi jo obesili okoli vratu, dejansko pa si jo je lahko pripela vsa država,« je povedal letos v intervjuju za Siol. »Vsi, od povsem vsakdanjega človeka, delavca do najvišjih instanc, ki so bile takrat na oblasti.«
Na tone pošte
Tedaj ni bilo mobilnih sporočil in ne smsov, le pisma in razglednice. »Prošnje za podpise, pisma navijačev, ljubezenska pisma … Mojo mamo so doma zasuli z njimi. To niso bila sporočila z dvema stavkoma, ampak strani in strani besedil. Zraven so pošiljali svoje slike. Ni bilo ne starostne ne geografske meje. Od Vardarja do Triglava, kot smo takrat radi rekli. Pošta je prišla v Solkan, tudi če je bila naslovljena samo: Jure Franko, Yugoslavia. In če rečeš 'volimo Jureka više od bureka', vsi vedo, o čem govoriš,« se je muzal.
Zgodovinski trenutek
Dve leti po koncu olimpijskih iger se je zaradi težav s kolki poslovil od smučanja. Usodne veleslalomske smučke je prodal, tako so takrat služili denar, je skomignil. »Na koncu sezone smo prodajali smuči. Boljši si bil, več si iztržil. Za svoje sem takrat prejel 600 nemških mark, kar je bil zelo lep znesek.«
Pred evforijo in medijskimi žarometi se je umaknil v tujino: najprej v ZDA, potem na Japonsko.
Tudi v poslovnem svetu si je ustvaril ime, s Simono Vodopivec pa družino. Skupaj pa sta začela plesti novo zgodbo bolj zabavne narave, saj ustvarjata muzikale, med katerimi je najuspešnejša Mamma Mia.
»Zanimivo je, da se še danes skoraj vsakdo spomni, kje je bil, ko sem osvojil kolajno: v šoli, tovarni, doma …« se še spominja olimpijec. Kje pa ste bili vi takrat?
