LOVKE

»Ljudje bi bili srečnejši, če bi si večino stvari povedali«

Objavljeno 10. junij 2019 13.36 | Posodobljeno 10. junij 2019 13.36 | Piše: Danica Lovenjak

Postal je sinonim za dobro komedijo, a čeprav skrbi za smeh, je Jure zelo resen. Če ga hočete resnično spoznati, se morate poglobiti v njegova dela. Eno izmed njih, kabaret Realisti v izvedbi SNG Nova Gorica, je bilo letos nagrajeno kot žlahtna komedija leta. »V osnovi povem, kar si mislim, skozi svoje delo,« mi pove v resnem pogovoru, a delček njega mi je vendarle uspelo razkriti.

Brkata fanta iz dua Slon in Sadež, Jure Karas in Igor Bračič, sta v našem medijskem prostoru svojevrsten fenomen. Nase sta opozorila že z raznožanrskimi skladbami, pri katerih imajo prednost besedila. A nista ostala le pri glasbi, saj sta med drugim pisca in izvajalca najrazličnejših prireditev, pišeta in snemata oglasna sporočila in še marsikaj. Skupaj ustvarjata že skoraj 20 let, natančneje od 2001. Ob srečanju se Jure nad temi številkami sprva nekoliko zamisli.

»Treba bo narediti kakšno obletnico. Že pred dvema letoma sva se pogovarjala, da bi naredila eno brezzvezno obletnico, na primer 17., ki je nihče ne praznuje. Tako da nisem prepričan, ali bova praznovala ravno okroglo dvajseto,« se nekoliko nasmehne. »Z Igorjem sva sicer glasbo pustila malo ob strani. Še vsake toliko nastopava, ampak to ni najin osnovni poklic. Zdi se mi, da so ti nastopi, ki jih imava zdaj, večji užitek, kot so bili včasih, ko sva nastopala nekajkrat na teden in je bil to na neki način 'šiht'. Zdaj je bolj hobi.«

image
V življenju mu je najpomembnejše, da se ima dobro in da se imajo dobro ljudje okrog njega.
Sicer si ju težko zamišljamo posamično, a Jure je vse bolj iskan kot scenarist, sodeloval je pri številnih prepoznavnih projektih. »Trudim se delati to, kar mi v nekem trenutku najbolj paše. Od tega moram preživeti, tako da je dobro tudi, da ne delam samo stvari, ki so za ozek krog ljudi. Čeprav vsake toliko naredim tudi kaj takega.« Ko ga povprašam, kako je pisati in delati predstave za druge, pove: »Zdi se mi, da stand up komiki teže pišejo za druge, ker jim je nekako naravno, da vse, kar je povezano s humorjem, povedo oni. Jaz sem začel dokaj zgodaj dojemati humor kot humorno besedilo. Ko enkrat imaš tekst, ga lahko izvaja kdorkoli oziroma ga lahko izvaja tisti, ki je najboljši zanj.« Tudi pri njem najprej nastane besedilo? »Ne. Po navadi je najprej izvajalec, potem pa razmišljam, kaj je najboljše zanj. Torej v nasprotni smeri.«

Gospodinjstvo je stvar obeh posameznikov

Juretov zadnji scenarij, ki je požel val navdušenja, je Predstava za vsako priložnost. »Z Ladom Bizovičarjem delava že sedem let. Ta predstava je nastajala veliko laže, bolj organsko kot recimo Slovenska muska, pri kateri smo se šele spoznavali. Je pa pri predstavi skoraj ista ustvarjalna ekipa, tako da je bilo delo precej tekoče.« O lastnem odnosu do praznovanj pa pravi: »Pri gledališki komediji ne greš na oder zato, da bi povedal kaj o sebi. V prvi vrsti greš na oder zato, da se ima občinstvo fino. Ta predstava govori o praznovanjih in razlogih za praznovanje. Ne jaz ne Lado nisva iskrivi praznovalni osebnosti, oba pa dovolj razumeva gledališče in komedijo, da znava iz tega narediti prijetno predstavo, ob kateri se občinstvo zabava, mi pa tudi. Glede na odzive mislim, da nam je uspelo.« V nadaljevanju obudiva spomine na Bizovičarjevo premiero, ki ji je sledilo posebno praznovanje.

image
»Zdi se mi, da je simptom današnje dobe neko razkrivanje zasebnosti, ki v resnici to ni. To je namreč prirejena zasebnost, ki jo imaš narejeno za druge,« razmišlja Jure, zato o svoji raje molči.
»Rad imam praznovanja. Je pa res, da ne maram stvari, ki so na silo, same sebi namen. Praznovanje mi je všeč, če se imamo vsi udeleženi dobro. Mislim, da to velja za vse ljudi, samo da jaz mogoče prej rečem, če mi kaj ne paše, ker sem tak tip človeka. Konec koncev vsi vemo, katera praznovanja so tista, ko se iskreno dobiš z ljudmi, ker ti je fajn in zato, da se boš imel res fajn.« Vsekakor lahko za Jureta rečemo, da je vedno brez dlake na jeziku. »Mislim, da bi bili ljudje v osnovi veliko srečnejši, če bi si, ne sicer vse, ampak večino stvari povedali.« O tem, da je dandanes vse preveč laži, pa pove: »Zdi se mi, da je tako od nekdaj. Saj temu se v osnovi reče konvencija. Nekatere konvencije so zato, ker so koristne, ker držijo skupaj družbo, določene pa so izpraznjene, se menjavajo. Vsake toliko se v zgodovini zgodi, da ugotovimo, da nekatere konvencije, recimo tista tipa 'baba je zato, da je doma in kuha', niso najboljše. Mislim, da smo to konvencijo z našo generacijo dokončno pokopali, vsaj recimo v našem svetu. Zdaj imamo novo konvencijo 'gospodinjstvo je stvar obeh posameznikov', ki pa je spet vprašljivo, ali to odgovarja čisto vsem.«

Kako se on spopada s to konvencijo? »Jaz kuham. Meni je super kuhati,« se nasmehne.

Družbena omrežja niso uporabna zanj

O svojem zasebnem življenju uspešni scenarist nerad govori. »Zdi se mi, da je simptom današnje dobe neko razkrivanje zasebnosti, ki v resnici to ni. To je namreč prirejena zasebnost, ki jo imaš narejeno za druge. Gre za fenomen, od 'selfija' do 'instagramiranja'. Saj vem, da to določenim ljudem paše, meni pa to predstavlja zgolj delno razumljiv družbeni fenomen. Vsem je jasno, da to niso življenja teh ljudi. Ali obstaja kakšen 'realen Instagram'? Se najde kdo, ki je gor slabe volje, pa na šihtu že deseto uro, pa mu gre vse na jetra, pa ko pride domov, nima nič za jesti razen jogurta? Ne. Zmeraj hočeš biti, oziroma hočemo biti, najboljša različica sebe, ko se kažemo drugim. In zaradi tega je tukaj v igri spet neiskrenost. Sicer pa – dajmo biti pošteni, zakaj bi te sploh zanimalo, kako se ima nekdo, ki ga niti ne poznaš?!«

»Ne jaz ne Lado nisva iskrivi praznovalni osebnosti.«osebnosti.«


Zato Jureta ne najdemo na družabnih omrežjih. »Družabna omrežja zame niso uporabna, ker ne vem čisto, kaj bi z njimi počel. S prijatelji pa se itak dobimo.« Ob tem še doda: »Nesmiselno je govoriti, da nimaš časa za prijatelje. Vzemi si tisto eno uro, dobi se s prijateljem. Ne pa da obmetavata drug drugega z ustvarjenimi svetovi in se medsebojno 'lajkata'.« Ko se nekoliko zamisli, še pove: »Gledam ljudi, koliko časa porabijo, da naredijo dobro fotko za instagram, da ne omenjam tega, koliko časa se urejajo. V tem času bi že lahko eno kavo spil z nekom.« In kaj on počne v prostem času, poleg tega da se dobiva s prijatelji? »Jem pa pijem,« odgovori v smehu. »To, kar delam, precej rad delam, zato v bistvu ne upoštevam koncepta prostega in 'delovnega' časa. V glavnem delam. Ampak zelo razpršeno in počasi, vmes kaj skuham, tako da nimam potrebe še po kakšnem hobiju.«

Kuha doma in v gledališču

Nadvse rad pa Jure govori o kuhanju. Lahko bi celo rekla, da o kuhanju govori s posebno strastjo. »Uživam, ko vidim, da so ljudje zadovoljni s tem, kar skuham. Rad dobro jem, vendar je zelo malo restavracij, v katere rad hodim. Večinoma si raje kuham doma.« Sicer pa pri izbiri hrane nima preferenc. »Samo da je dobro,« odločno pove. A najboljše stvari 'zakuha' v gledališču in ena izmed novih stvari, ki jo bomo videli jeseni, je predstava Bojana Emeršiča v Špas teatru.

»Uživam, ko vidim, da so ljudje zadovoljni s tem, kar skuham.«

»Z Bojanom se imava za zdaj zelo dobro, tako da upam, da se do konca ustvarjalnega procesa ne bova stepla. Čisto zares – mislim, da sva se dobro ujela, tako da zna biti tudi rezultat primerno dober.« Ker nas je nasmejal s številnimi komedijami, ga povprašam po receptu za dobro dozo smeha. »Mislim, da je osnova uspešne komedije to, da imaš dobro besedilo in dobrega igralca. S tem si naredil 90 odstotkov. Do stotih odstotkov pa seveda pripomorejo še preostali členi verige, vsi člani ekipe – sploh ker je vsak izmed njih hkrati gledalec. Pri komediji namreč zelo hitro vidiš, ali delaš prav ali ne, ko vidiš, kaj si o tem misli tudi ekipa.« Glede nove predstave z Bojanom razkrije le temo, o kateri bo govora: »O ljubezni in odnosih, bi lahko rekli.«

»To, kar delam, imam precej rad,
zato ne upoštevam koncepta prostega in 'delovnega' časa. V glavnem delam.«

O sporočilu predstave pa izda: »Mislim, da bo v eni fazi zagotovo sporočilo, da se imejmo radi. Na kakšen način, pa bo bolje povedal Bojan.« Preden se posloviva, mi zaupa še, kaj se njemu zdi najpomembnejše v življenju: »Verjetno isto kot večini, se pravi, da se imamo dobro. Omogočiti si, da se imaš čim več trenutkov v dnevu dobro. Pa da se imajo dobro ljudje okrog tebe.«
Deli s prijatelji