KINGSTON

Dare Kaurič: V meni živijo številni liki!

Objavljeno 01. julij 2019 11.22 | Posodobljeno 01. julij 2019 11.22 | Piše: Danica Lovenjak

Uspešen slovenski glasbenik živi in dela v Idriji.

Si lahko mislite, da je od večne uspešnice Cela ulica nori minilo že 21 let? In da nas skupina Kingston brez predaha zabava že četrt stoletja?! Petindvajsetletnico bodo proslavili s serijo koncertov, turnejo pa so poimenovali prav po omenjenem hitu. Za to in druge uspešnice, kot so Mi delamo galamo, Luna nad obalo, Hotel Modro nebo, je zaslužen Dare Kaurič, eden od ustanovnih članov skupine s preverjenim receptom za dobro glasbo.

Uspešen slovenski glasbenik živi in dela v Idriji. »Tukaj mi popolnoma ustreza, saj je v Idriji moja baza, kjer ustvarjam,« mi pove, ko se dobiva v prestolnici, in še malo nejevoljno potoži, da je komaj našel parkirišče v polni Ljubljani. Ko se usedeva v kavarni, na hitro preletiva zgodovino. Kot baskitarist se je najprej pridružil idrijski skupini Continental, katere član je bil tudi Kingstonov pevec Reno Čibej. Z njegovim prihodom je skupina začela ustvarjati avtorsko glasbo, leta 1994 pa se je preimenovala v Kingston. »Ko smo začeli, smo ustvarjali za zabavo. Da smo zabijali čas. Ob torkih zvečer smo šli malo igrat na vaje, potem pa seveda na kakšno pivo. Ko se je naenkrat začelo odvijati, ni nihče pričakoval, da bo trajalo tako dolgo. Mislili smo si, da bomo igrali nekaj časa, dokler nam bo fino, potem pa to pustili za seboj. Evo, zdaj po 25 letih smo še zmeraj tukaj. Od prvotne zasedbe smo v skupini trije ustanovni člani, dva pa na novo. Ampak tudi najnovejši član je z nami že od 2005. Torej stara zgodba.« Ko si naroči kozarec rdečega vina, doda: »Trudimo se, da še naprej delamo v svojem filmu, kot smo začeli. Normalno je, da se časi spreminjajo, zato moraš uvesti določene spremembe, ampak mi se spreminjamo bolj po odtenkih.« Prvi odmevnejši nastop so imeli leta 1996 na festivalu Melodije morja in sonca (MMS), ko so kot novinci zmagali s pesmijo Ko bo padal dež, pravi razcvet pa so doživeli s pesmijo Cela ulica nori, s katero so zmagali na MMS leta 1998. »Takrat se je začelo dogajati na veliko in široko. Niti dojemali nismo, kaj se dogaja. Včasih smo imeli tudi po tri nastope na dan.« Pop prvaki še vedno veljajo za koncertno eno najbolj aktivnih in uspešnih glasbenih skupin v Sloveniji. »Veliko nastopov imamo, vendar se ne počutimo iztrošene, saj nas odziv občinstva polni z energijo še dolgo potem, ko gremo z odra. Uživamo in damo maksimalno od sebe.«
»To te napolni. Ko vidiš, da ljudje, ki se v času nastanka pesmi še rodili niso, pojejo tvoje komade.«

Nostalgija devetdesetih

image
V prostem času kolesari in vzreja paličnjake.
Ko nazdraviva, se tudi strinjava, da so bila devetdeseta res zlata leta za skupine. »Takrat je bilo ogromno televizijskih oddaj z voditelji, kot sta Stojan Auer in Mario Galunič. Ko si imel nov singel, si ga predstavil na vseh pomembnih oddajah ob koncu tedna in že v ponedeljek so vsi klicali za nastope. Še posebej proti koncu devetdesetih je postala slovenska glasba zelo priljubljena, tudi po zaslugi oddaje Dee Jay Time. Veliko pesmi iz tistih časov je še zdaj zimzelenih. Potem pa je to počasi začelo upadati. Zdaj so pač drugačni časi.« Vendar je danes glasba iz devetdesetih spet priljubljena in na to mojo ugotovitev Dare pripomni: »Videti je, da ljudi daje nostalgija. V devetdesetih letih so pesmi laže prišle do ljudi. Zdaj pa, če te glasba prav posebej ne zanima, ne boš šel brskat na youtube za določeno pesem, če je nikjer ne slišiš. Mogoče niti vedel ne boš zanjo. Na neki način se je vedno teže promovirati z novimi stvarmi. Za nove glasbenike zna biti to vsekakor velik problem. Mi ne čutimo potrebe, da bi kupovali oglede z videospoti, saj je posledica umeten rezultat. Lepo je, če imaš veliko ogledov, ampak če si potem še zmeraj ob sobotah zvečer doma namesto na nastopu, to ne pomeni kaj dosti.« Zadnji veliki praznični koncert so imeli ob 15-letnici skupine Kingston v Križankah. »Zdaj pa smo se odločili, da ne bomo naredili velikega koncerta, ampak kar turnejo. Zadali smo si 25 koncertov čez poletje, vendar se jih je na koncu nabralo precej več,« se nasmeji. »Še zmeraj smo delavni in aktivni. To nas drži pokonci. Dober odziv nam daje motivacijo za naprej.« Ob tem pa zamišljeno reče: »Čudno se sliši, ker je videti kot opevanje starih časov, ampak če si imel v tistih časih skupino, so člani bolj držali skupaj. Zdaj vidim ogromno mladih in dobrih glasbenikov, ki en teden igrajo pri eni skupini, drugi teden pa pri drugi ... Tako ne more priti do kemije. Mi smo se kar dobro našli.«
»Na stara leta človek postane malce čuden.«

Dajo in takoj dobijo nazaj

Med zabavnim pogovorom, med katerim sicer vedno pretehta, kaj pove, razkrije, da lahko že kmalu pričakujemo nov glasbeni sladkorček. »Še pred poletjem bomo izdali remiks štirih najbolj priljubljenih pesmi iz tistega časa, ampak bodo na novo aranžirane. Da se spomnimo vseh teh 25 let ... Pesem bo pospremila našo poletno turnejo.« Ko se nekoliko zamisli o starih časih, še pove: »Vsi največji hiti skupine Kingston so nastali pozimi, v najbolj depresivnih, deževnih, zasneženih dneh, ko hrepeniš po toploti, soncu ... Ravno takrat je nastala pesem Plesati po soncu.« Vsekakor so kingstoni sinonim za žure, saj s svojo glasbo vedno poskrbijo za dobro zabavo. Pa so tudi sami žurerji? »Prav to te spet napolni z energijo. Kolega, ki ima super poklic in dela v podjetju, je rekel, da nam zavida. Sicer ima vse, ampak nikoli ne dobi odziva ljudi. Mi pa, ker igramo, nekaj damo, ampak takoj dobimo tudi nazaj. To te napolni. Ko vidiš, da ljudje, ki se v času nastanka pesmi še rodili niso, pojejo tvoje komade. Ob tem si pa rečeš, da si nekaj naredil v življenju.« Poleg tega, da je Dare avtor vseh uspešnic skupine Kingston, je napisal tudi vse največje hite Zablujene generacije, prav tako pa je avtor pesmi Atomik Harmonik in še številnih skladb Natalije Verboten, Mambo Kings, Big Foot Mama in Videosex. Zato ga povprašam, kakšen je njegov recept za uspešnico. »V tem času ti ne znam točno povedati. Če imaš dobro pesem, to še nič ne pomeni, saj predstavlja samo eno od številnih stopničk. Moraš imeti urejene še druge stvari, od marketinga do raznih navezav. Mi se tega ne gremo. Občudujem tiste, ki vztrajajo v tem, ves čas rinejo in mogoče bodo enkrat nekam prišli. Tako kot smo mi, a morda smo imeli vseeno malo lažjo pot. Po drugi strani pa naši komadi dokazujejo, da nismo delali kar nekaj v tri dni.«
»Vse, kar me je vezalo na glasbo, sem prodal. No, čez tri mesece sem spet vse na novo kupil. Ni šlo brez.«

Od orodjarja do mojstra glasbe

image
»Še zmeraj smo delavni in aktivni. To nas drži pokonci,« prizna avtor številnih uspešnic.
Medtem ko na lep pomladni dan pihlja nežna sapica, ga pohvalim, da je mojster različnih glasbenih stilov, in Dare v hipu odvrne: »V meni živijo številni liki!« S pomenljivim tonom nadaljuje v smehu: »Nekaj časa smo se šalili, da sem takrat, ko sem ustvarjal pesem za Atomik Harmonik, v studiu oblekel narodno nošo, ko pa sem pisal za Zablujeno generacijo, sem si nadel usnjeno jakno.« Prizna, da zelo rad eksperimentira z različnimi stili. »Ko si enkrat zastrupljen z glasbo, pač ves čas nekaj delaš. Zame je največji užitek, da se mi nekaj dogaja v povezavi s tem,« doda. Vidni avtor slovenske zabavne glasbe pa je leta 2011 izdal svoj prvi samostojni album Partigiano di amor in že snuje drugega. »Znova ustvarjam z ljudmi, ki jih cenim. Na Slovenski popevki bom sodeloval z New Swing Quartet, z Lovšinom sva posnela eno pesem, pa tudi z Aniko Horvat, Prifarskimi muzikanti, Martino Majerle, Kevinom Koradinom ... širok spekter.« Lani se je predstavil tudi kot poet, saj je izdal knjigo Z besedami in prsti, ki je zbirka 69 pesmi in ponazarja njegovo raznolikost, od punka do uspavank. »Vesel sem, da lahko živim od glasbe, ker mi je to najboljše, kar lahko počnem.« Čeprav prizna, da je imel obdobje, ko si je rekel, da se ne bom več ukvarjal z njo, ker nima smisla. »Vse, kar me je vezalo na glasbo, sem prodal. No, čez tri mesece sem spet vse na novo kupil. Ni šlo brez,« prizna. Po končani srednji kovinarski šoli je delal tudi kot orodjar. »Ja, 18 let sem preživel v podjetju Kolektor v Idriji, potem pa, ko je bilo nastopov veliko, preprosto ni šlo več skupaj in je bil odhod pravilna odločitev.« V prostem času ima poleg kolesarjenja še en, malce poseben hobi. »Naš bobnar mi je kakšno leto nazaj dal dva paličnjaka, zdaj jih je že kakšnih 30,« se nasmeji in razloži, da jih zdaj vzreja. Za konec pa le še v smehu pove: »Na stara leta človek postane malce čuden.«
Deli s prijatelji