NA ZDRAVJE

Naglušnost vodi v izolacijo

Izgubljanje sluha je naravno in del staranja, najpogostejši povzročitelj težav je hrup.
Fotografija: Spremembe sluha se lahko pojavijo že zelo zgodaj. FOTO: Brianajackson/Getty Images
Odpri galerijo
Spremembe sluha se lahko pojavijo že zelo zgodaj. FOTO: Brianajackson/Getty Images

Naglušnost je navzven nevidna, njene posledice pa so vse prej ko zanemarljive, poudarja Franci Urankar, slušni akustik. Naglušnost, s katero se spopada več kot 500 milijonov ljudi po svetu, namreč bistveno omeji naše možnosti pri vključevanju v družbo, med najpogostejše povzročitelje težav pa spadata hrup in staranje. Jasno je torej, da se s podaljševanjem življenjske dobe povečuje tudi delež ljudi s starostno izgubo sluha, torej napredujočo zaznavno naglušnostjo na obeh ušesih. »Okvara sluha lahko nastane kjer koli na slušni poti, od zunanjega ušesa do možganskih centrov, ki procesirajo zvočne dražljaje,« pojasnjuje sogovornik.

Hrup je velik dejavnik tveganja za naglušnost. FOTO: Lazorphotography/Getty Images
Hrup je velik dejavnik tveganja za naglušnost. FOTO: Lazorphotography/Getty Images

»Nekatere primere naglušnosti je mogoče odpraviti z zdravljenjem ali operativno. Največkrat, predvsem pri zaznavni naglušnosti, pa je slušni aparat edina pot. Med druge povzročitelje uvrščamo različne bolezni, vnetja ušes, nekatera zdravila, dednost, fizične poškodbe ...« Odmiranje čutnic, odgovornih za zaznavanje tonov zelo visokih frekvenc, se lahko zgodi že pri 20 letih in že takrat se začnejo spremembe sluha, nadaljuje: »Z leti okvara postopoma napreduje in zajame tudi področje nižjih frekvenc, ki so pomembne za sporazumevanje (za razumevanje govora). Ne slišimo telefona, ne moremo slediti pogovoru v družbi. Izgubi sluha je pogosto pridruženo šumenje (tinitus), ki je za nekatere celo bolj moteče kot sama naglušnost. Naglušnost običajno močno oteži sporazumevanje z okolico, ljudi vodi v socialno izolacijo, depresijo, poveča se tudi tveganje za demenco.« Drugi najpogostejši vzrok za nastanek naglušnosti je hrup, opozarja: »Izpostavljenost hrupu lahko trajno poškoduje sluh. Hrup je lahko prisoten doma in na delovnem mestu. V nekaterih poklicih, kot so industrijski delavci, glasbeniki, gasilci, kmetje ali delavci v gradbeništvu, so lahko velik del delovnega časa izpostavljeni visokim ravnem hrupa. Hrupu smo izpostavljeni tudi doma, denimo napravam, kot so sušilnik za lase, sesalnik, predvajalniki glasbe, kosilnica.«

Čedalje glasnejši televizor

A kot rečeno, izgubljanje sluha je naravno in del staranja. Do starosti 60–65 let doživi že okoli 30 odstotkov ljudi izgubo sluha, ki že pomembno vpliva na sposobnost poslušanja vsakodnevnih zvokov, kot je na primer govor. Izguba se kaže različno – od omejenega poslušanja tišjih zvokov ali slabšega razumevanja govora do popolne gluhosti: »Podatek, da zaznamo zvok do frekvence 20.000 Hz, je treba sprejeti z zadržkom, saj velja za mlade ljudi. Z leti se meja, ki je dokaj zabrisana, premika k vse nižjim frekvencam in se po sedemdesetem letu premakne tudi pod 8000 Hz. Poleg zmanjšanega zaznavanja zvoka se običajno zmanjša tudi razlikovanje zvokov. To pri poslušanju radia včasih ne moti veliko, ker lahko povečamo jakost, bolj je moteče pri pogovoru dveh ali več ljudi v množici. Soglasnike p, t, k, f, s prepoznamo predvsem po njihovih sestavinah z visoko frekvenco in tudi nižjo jakostjo. Zato jih v starosti najprej slabše slišimo.« Naglušnost pogosto prej opazijo družinski člani in prijatelji kot pa naglušni sam. Ta večkrat krivi druge, da govorijo tiho, in jih mora večkrat prositi, da ponovijo povedano.


Velikokrat se zgodi, da ne razume pogovora ali pa ga razume drugače kot preostali, sklene slušni akustik: »Težave s sluhom se največkrat pokažejo kot nezmožnost slišanja nekaterih zvokov ali kot mešanje nekaterih zvokov. Osebe s slušno prizadetostjo lahko slišijo povedani stavek, vendar ga ne razumejo. Bližnji jih, denimo, tudi opozarjajo, naj utišajo TV-sprejemnik, naglušnemu pa se zdi, da je ta primerno glasen. Mnogi tudi večkrat uravnavajo zvok slušalke in zvonjenja na telefonu. Na težave s sluhom opozarja tudi tinitus, šumenje, piskanje ali žvižganje v ušesih. Nekateri imajo občasno tudi motnje ravnotežja, ki je prav tako povezano s sluhom; če so težave čedalje pogostejše, je potreben pregled pri specialistu ORL.«

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas