Kako se soočiti z izgubo bližnjega

Žalujemo ob različnih izgubah (ločitev, izguba službe, doma, hišnega ljubljenčka), najbolj pa ob smrti ljubljene osebe. Ob tem nas preveva cela paleta čustev, soočamo se s šokom, zanikanjem, jezo, pogajanjem, krivdo, žalostjo … Izgubo tako sčasoma sprejmemo in se naučimo živeti z njo. Kako dolgo in kako bomo žalovali, je odvisno od vsakega posameznika, pravi mag. zakonskih in družinskih študijev ter terapevtka Polona Marc iz Študijsko-raziskovalnega centra za družino, v okviru katerega vodi tudi skupino za žalujoče starše. »Ključno je, da v procesu žalovanja izrazimo vsa čustva, čutenja, ki jih je v nas povzročila smrt ljubljene osebe. Pri tem pa so največja ovira naše notranje prepreke, torej, koliko si ta čustva v resnici dovolimo izraziti, in nenapisana pravila družbe. Na žalovanje imajo vpliv tudi starost, zrelost, zdravje, kultura, duhovnost, družinska preteklost …«


Seveda je žalovanje za otrokom drugačno kot za odraslo osebo. »Ob izgubi otroka se pretrga ena najmočnejših čustvenih vezi, zato so tudi čustva, ki preplavijo žalujoče starše, izjemno močna. Izguba otroka pomeni izgubo prihodnosti. Ker je smrt otroka pred starši v popolnem nasprotju z naravno logiko življenja, svet doživljajo kot nevaren in kaotičen.« Prav tako je zelo težko sprejeti nenadno izgubo (nenadna bolezen, nesreča, samomor), saj jo spremljajo silovita čutenja ob številnih neodgovorjenih vprašanjih, pojasnjuje sogovornica. »V primerjavi z nenadno, nepredvidljivo smrtjo je odhod očeta ali mame v visoki starosti ali po dolgi in hudi bolezni nekako lažje sprejeti, saj smo na neki način žalovanje začeli že v času, ko je ljubljena oseba začela počasi odhajati.«

Patološko žalovanje

Včasih se preprosto ne zmoremo prebiti skozi žalovanje, bolečina nas v celoti preplavi, iz izkušenj ve Polona Marc. »Obstanemo, ne moremo se dvigniti. Lahko celo zbolimo, pademo v dolgotrajno depresijo, pojavljajo se misli na samomor, posežemo po alkoholu … Temu ni videti konca. Govorimo o patološkem žalovanju.« Takrat moramo poiskati psihološko pomoč, poudarja poznavalka. »Včasih je treba tudi k zdravniku, da nam z zdravili pomaga premostiti stisko, ob tem pa se žalujočemu priporoča vključitev v terapevtski proces, saj medikamentozno zdravljenje ne more biti nadomestilo za proces žalovanja, brez katerega ni resnične pomiritve.«


Veliko lahko naredijo tudi sorodniki, prijatelji, sosedje, sodelavci. »Žalujoči si po navadi želi govoriti o tem, kaj se mu je zgodilo, kako se počuti, kaj doživlja. To je nezavedno del zdravljenja. Potrebuje pa ob sebi nekoga, ki se na to primerno odziva, ki se ne ustraši stiske, žalosti, strahu, negotovosti, obupa. S svojo navzočnostjo, poslušanjem in sočutjem daje žalujočemu pravzaprav zeleno luč za žalovanje. Najpogosteje je največ, kar lahko storimo, da preprosto smo ob žalujoči osebi in jo poslušamo.


Zelo dragoceno je, če lahko z njo delimo kakšno zgodbo oziroma spomin na umrlega. Pomembno je, da ne pametujemo, ji ne svetujemo, kaj in kako bi morala storiti, je ne tolažimo s stavki, kot sta: 'Čas celi rane', 'Saj bo bolje', ker s tem povzročimo še več bolečine. Prav tako ne primerjamo njene izgube z izgubo koga drugega, s tem namreč razvrednotimo njeno bolečino. Ne poskušamo je razvedriti, ker je ne moremo, s tem ji le sporočamo, da ne zdržimo z njeno bolečino.«