ŠPIKOVA SKUPINA

Po Sloveniji: po naporni hoji soba z razgledom

Zahtevna pot do enega najlepših bivakov v Julijskih Alpah, Bivaka I v Veliki Dnini v Špikovi skupini.
Fotografija: Stoji nad prepadom. Fotografije: Janez Mihovec
Odpri galerijo
Stoji nad prepadom. Fotografije: Janez Mihovec

Potep v osrčje Špikove skupine je nekaj posebnega. Gre za razbit in težko dostopen svet. Poti po vrhovih skupine po nekakšnem tihem soglasju niso kaj dosti označene. Svet je tako prepuščen divjini in samotnim pohajkovalcem, ki se s toliko večjim veseljem podajamo v te prelepe kraje.
Pot je najbolje začeti nekaj sto metrov za jezercem Jasna v Kranjski Gori. Tik pred mostom čez Veliko Pišnico zavijemo z Vršiške ceste in se odpravimo na pot proti koči v Krnici. Pot se zlagoma dviga in je primerna za vse, tudi za družine z otroki.
Suhe odeje, nekaj polic, sveče in še kaj bi se našlo.
Suhe odeje, nekaj polic, sveče in še kaj bi se našlo.

Uro hoda potrebujemo do zatrepa doline in pri koči zavijemo ostro na levo, na markirano pot proti Špiku.

Pot je strma in neprijetna, in treba se je pošteno potruditi. Vendar glavne težave šele prihajajo. Po uri vzpona je na velikem balvanu napis Špik 3 ure. Tu zapustimo markirano pot in se začnemo vzpenjati desno po grapi hudournika, ki vodi v zatrep doline Velika Dnina. Človeka postane kar malo strah. Nekakšna potka, označena z možici, sicer je, vendar pa je vse skupaj podobno vzpenjanju čez drn in strn po strugi hudournika.

Zelo neprijetno in takšno pot si vsekakor zadamo predvsem v lepem vremenu. Skorajda uro se prebijamo prek balvanov, ko nam možici pokažejo pot, ki se odcepi ostro na desno. Strma in izpostavljena pot nas popelje pod ostenja Škrlatice. Vse skupaj je precej veliko melišče, po katerem se mukoma vzpenjamo strmo v klanec. Po grušču se zdaj noge vozijo sem in tja. Vendar pa se v tem trenutku pokaže pred nami tudi cilj vzpona: piramida Velike Martuljške Ponce in sredi stene se zasveti pločevina Bivaka I.


Vendar je do našega cilja še daleč. Še eno uro hoda potrebujemo do ostenja, potem pa se komaj vidna stezica razcepi. Naprej po zatrepu doline in nato na samo Veliko Martuljško Ponco pelje izpostavljena, mestoma tudi plezalna pot. Na levo pa stezica prečka steno in se prek varoval povzpne do Bivaka I. Ta stoji praktično sredi stene in zdi se, kot da bi visel v zraku.
Le pozorno oko ga najde.
Le pozorno oko ga najde.

Pred nami je eden najlepših bivakov v Julijskih Alpah. Za razliko od številnih drugih je ta starejšega datuma. Pravzaprav gre za polovico lesenega valja, ki je pokrit s pločevino. V bivaku, ki je namenjen predvsem alpinistom, je prostora za štiri osebe. Zelo majhen je, vendar ima vse, kar imajo veliki. Suhe odeje, nekaj polic, sveče in še kaj bi se našlo. Tudi vpisno knjigo, iz katere je razvidno, da obiskovalci semkaj običajno pridejo le enkrat na teden, pa še to le med aprilom in oktobrom. Predvsem pa ima bivak božanski razgled daleč naokoli. Morda enega najlepših, kar sem jih kdaj videl.


Splačalo se je potruditi. In to pošteno. Vse skupaj od jezerca Jasna do Bivaka I potrebujemo skorajda štiri ure. Pot je izpostavljena in zahtevna. Vsekakor le za tiste, ki imajo z gibanjem v gorah kar nekaj izkušenj. 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas