Kurentovanje je preprečilo izumiranje pustnih šeg (FOTO)
Pustni dnevi so tisto, kar obiskovalci Ptuja in okolice vsako leto nestrpno pričakujejo. Vse do pepelnične srede se zvrstijo številne kulturne in zabavne prireditve, vrh kurentovanja pa je v nedeljo s pisano povorko mask z vseh koncev in krajev. Kurentovanje so poimenovali po kurentu, najbolj znani demonski maski. Na pustno nedeljo, 27. februarja 1960, je na Ptuju potekalo prvo kurentovanje s sprevodom tradicionalnih pustnih mask iz Markovcev.
V nedeljo dopoldne je na ptujski tržnici potekal prikaz pustnih skupin iz okoliških vasi, popoldne pa so se vse skupine pridružile še pustnemu sprevodu po mestnih ulicah. Ob spremstvu domače godbe so na čelu sprevoda plesali kopjaši, sledili so jim orači, rusa, medved, vile, piceki in kurenti. Njihov nastop in šege so gledalcem razlagali po zvočnikih. Uspešna prireditev in vsesplošno zanimanje zanjo sta bila organizatorjem v veliko spodbudo.
Tudi iz tujine
Naslednje leto so se markovškim maskam pridružili orači iz Lancove vasi, ploharji iz Cirkovc in pustni pogrebci s Hajdine, popoldne pa so prvič nastopile karnevalske skupine. Leta 1962 je prireditev presegla lokalne okvire z udeležbo cerkljanskih laufarjev in borovega gostüvanja iz Predanovcev v Prekmurju. Mednarodne razsežnosti je kurentovanje doseglo v naslednjih letih, ko so se domačim in drugim slovenskim tradicionalnim maskam pridružile še skupine iz Hrvaške, Srbije, Makedonije, Madžarske, Avstrije, Italije in od drugod.
1962. je prireditev presegla lokalne okvire z udeležbo cerkljanskih laufarjev in borovega gostüvanja.
Osrednji dogodek kurentovanja je sprevod tradicionalnih pustnih mask in karnevalskih skupin na pustno nedeljo popoldne. Leta 1994 je doživelo veliko spremembo, ko so prireditev raztegnili na več dni. Leta 1999 so organizatorji prireditvi dodali lik karnevalskega princa, ki ga izberejo izmed številnih in prizadevnih negovalcev šemskega izročila na ptujskem območju. Prinčevo ustoličenje z bogatim programom poteka na ptujskem Mestnem trgu na god sv. Martina, 11. novembra.
Zamisel o organizirani pustni prireditvi na Ptuju sega v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so se ob pustnih torkih mestne maske spontano združevale v sprevode, na čelu katerih je stopala godba. Tako je leta 1959 Drago Hasl s podporo somišljenikov predlagal ptujskemu zgodovinskemu društvu, naj prevzame organizacijo in izvedbo prireditve, ki bi jo po najbolj znanem pustnem liku imenovali Ptujsko kurentovanje. Drago Hasl, neutrudni organizator kurentovanja do začetka sedemdesetih let, je bil prepričan, da bi z organizirano prireditvijo lahko preprečili naglo izumiranje pustnih šeg v okoliških vaseh. Nakazal je tudi smernice razvoja, po katerih bi kurentovanje preraslo v prireditev tako imenovanega etnografskega značaja z edinstvenimi starimi pustnimi liki in šegami s ptujskega območja.
Razpet med tradicijo in njenim spreminjanjem si ustvarja edinstven položaj v tradicionalni kulturi Evrope.
V prihodnje bi se jim pridružile še druge slovenske tradicionalne maske in prireditev bi prerasla v festival mask. Predvideval je še, da bi se obseg razširil tudi z obhodom sodobnih karnevalskih mask. Omenjeni usmeritvi in prizadevanje zagnanih organizatorjev so privedli do tega, da se je kurentovanje razvilo v karneval evropskega formata, kar se je potrdilo tudi s sprejemom Ptuja v evropsko združenje karnevalskih mest FECC.
Poskakujejo okrog ognja
Začetek kurentovanja, ki je preraslo v tradicijo, je kurentov skok. Že dlje se namreč pustni čas začne po svečnici, 2. februarja. Takrat se ob večernem kresu v Budini zberejo kurenti, opremljeni le z zvonci in ježevkami, in čakajo polnoč, ko poskakujejo okrog ognja. Šele zdaj si lahko oblečejo kurentije in začnejo svoje obhode. Z zvonjenjem in skakanjem privabljajo v deželo pomlad in prinašajo dobro letino.
O podrobnosti nastanka lika kurenta lahko predvsem ugibamo. Markovški župnik Franc Grobler predvideva, da so ga v naše kraje okrog leta 1500 prinesli uskoki. Podrobnejši opis kurenta v 18. stoletju najdemo v zapisu kronike Mateja Slekovca, župnika in kronista v cerkvi sv. Marka v Markovcih, iz leta 1887: Jedini svoje vrste, prava spaka – je »kurent«. Kurent je preoblečen fant, kateri ima kožuh iz ovčjih kož naopak oblečen tako, da je kosmati del zunaj. Na glavi ima »kurentovo kapo«. Ta je zadaj kosmata, spredaj na obrazu je pa iz starega usnja, katero je navadno belo pobarvano. Na usnju so izrezane oči in usta, nos je pa prišit. Tudi v ustih je prišit dolg jezik iz rdečega sukna. Zgoraj ima kapa dolge rogove iz usnja ali klobučevine, na koncu rogov pa še po eno gosje pero. S tako kapo na glavi je »kurent« videti, kakor bi ravnokar bil iz pekla pobegnil. Da se že od daleč naznanja, ima na hrbtu privezan kravji zvonec. Za brambo ima v rokah močen drog, na čegar koncu je pribita cela ježeva koža. Tako napravljen koraka mogočno po vasi, cepeta in skače, kakor bi se bil s samim luciferjem pobratil. Otroci se ga seveda bojijo, ježevke še bolj kot njega, pa vendar bežijo vsi za njim. Ako se pa za katerim zaleti, je krik in beg, da je joj …
Kurent, najznamenitejša maska na Slovenskem, je v slovenskem prostoru vzvišen nad vsemi drugimi šemskimi liki; tako meni etnolog Damjan Ovsec. Veliko ljudi ga opeva in neizmerno časti. Marsikdo ga graja in nenehno kritizira. Razpet med tradicijo in njenim spreminjanjem si ustvarja edinstven položaj v tradicionalni kulturi Evrope. O kurentu govorimo kot o tradicionalnem pustnem liku s Ptujskega in Dravskega polja ter iz Haloz in Slovenskih goric.
