Koprivnjak: obmejne mrtve straže so streljale na prebežnike (FOTO)
Prvikrat sem ga videl s sosednjih karavanških gora: Hrušiškega vrha, Dovške babe in Kleka. Vrh nad pašnimi planinami leži tik za državno mejo na avstrijski strani. Na planinah je nekaj planšarij, pozimi širna pobočja vabijo na turno smuko.
Kar več let je trajalo, da sem se odpravil na ta slikoviti vrh. Iz Plavškega Rovta nad Jesenicami, vasice na sončni strani Karavank, se moramo po kolovozih najprej odpraviti do Hruščanske planine. Od tu pa do planine Rožca med Hrušiškim vrhom in Klekom.
Na severno stran vodi markirana pot in spustiti se je treba kakih sto višinskih metrov do planine pod vrhom. Nekaj sto metrov je treba krevsati po kolovozu, nato pa kar po širnih travnikih proti vrhu. Sredi poletja je vsepovsod pašna živina: ovce, krave in konji.
Na južnih pobočjih postane vroče, a je treba vztrajati. Po dveh urah in pol hoda je na višini 1700 metrov vršni greben. Tam zavijemo desno in vrh, na katerem je kovinski križ, je že na dosegu roke. Koprivnjak (Schwalbenwand) je visok 1754 metrov in ni preveč obiskan.
Z vrha se odpre pogled na Celovško kotlino.
Z njega se odpre pogled na Celovško kotlino, čez Karavanke tudi na Ljubljansko kotlino in po gorovju proti Golici na eni strani in Dovški babi na drugi.
Vrnitev na izhodišče se kar vleče. Kak kilometer nad gostilno pod Hrušiškim vrhom me z avtom pobere očanec, ki ima na Hrušiški planini živino. Pokramljava o preteklih časih, ko je bilo to obmejno območje in vsako gibanje strogo nadzorovano.
Visok je 1754 metrov.
Danes je v teh idiličnih krajih komajda mogoče razumeti, da so se v svinčenih letih dogajale hude stvari, ko so tako imenovane mrtve straže streljale na prebežnike. A ti časi so mimo, ostal pa je prelepi svet karavanškega visokogorja: gozdovi, planine in tudi kakšno jezerce.
