FOTO: Trgači ne smejo biti ne lačni ne žejni

Ker se v Goriških brdih in Prekmurju, na Bizeljskem in v slovenski Istri, na Dolenjskem in še marsikje te dni s pospešenim tempom nizajo trgatve, smo se na eno od mnogih povabili tudi mi. Tja do Vipave nas je vodila pot in od mestnih hiš zavila v strmi breg. Cilj je bil na samem vrhu vasice Gradišče, kamor so to jutro počasi kapljali domači in njihovi prijatelji – med njimi celo takšni, ki so bili prvič na trgatvi. Zato se nam je zdelo zanimivo prav vse, še najbolj pa kulinarika, ki v Vipavski dolini spremlja septembrski vrvež v vinogradu.

Na domačiji, za katero se na strmem pobočju vzpenja kak hektar vinogradov, sta kar dve mladi gospodinji. Špela, bodoča žena simpatičnega gostitelja Boštjana Bizjaka, je vestno skrbela za to, da približno 20-članska posadka ni bila lačna ne žejna med delom v vinogradu. Dela pa je bilo letos kar precej, kajti po grobi oceni so trte nosile kar za tretjino več pinele, zelena, rebule, barbere in merlota kot lani. Z največ grozdja je bila baje okrašena najvišja vrsta, s katere so pridne roke pobrale kar desetkrat več zrelih grozdnih jagod kot leto poprej.
Ker je bilo torej s trgatvijo krepko več dela kot v preteklih letih, se je delo v vinogradu zavleklo. Sonce je ta dan pripekalo kot sredi poletja, žeja je bila velika in tako je prva mlada gospodinja od jutra pa skoraj do večera vztrajno nabirala kroge – vsakokrat, ko se je podala v breg nad hišo, je imela v roki cajno, napolnjeno z ohlajeno (brezalkoholno, seveda) pijačo za vsakega od pridnih. Vmes je pripravila krepak kmečki narezek in ga iznajdljivo postavila kar na prikolico starega traktorja, parkiranega v senci na robu vinograda.

Druga mlada gospodarica kmetije, Elena Curk, pa je skupaj z mamo Mirjam poskrbela za še en pomemben del kulinarike, ki spremlja trgatev. Svoj dan sta pridni domačinki namenili pripravi hrane za skoraj dva ducata pridnih. Hrana je bila, seveda, postrežena šele tedaj, ko so bili obrani še zadnji grozdi. To pa zaradi obilice grozdja ni bilo pozno popoldne, kot se je to godilo pretekla leta, ampak bolj proti večeru.

In kaj sta pripravili? Mirjam Curk, ki je bogato kuharsko znanje podedovala po svoji mami, je rade volje povedala nekaj besed o širši kulinarični sliki vipavskih trgatev: »Danes smo se odločili za golaž, sicer pa dostikrat pripravimo tudi joto, našo pravo primorsko joto. H golažu bomo pripravili še polento – ena bo z jurčki, druga s sirom, obe pa bosta zapečeni v pečici, da se bo po vrh naredila hrustljava skorjica. V naših krajih so za posladek po trgatvi največkrat štruklji, orehovi ali skutni, lahko pa je za sladico tudi kaj tretjega.«

Njena hči Elena Curk se je tisti dan odločila za nekaj tretjega. Zbrane je očarala z rahlo skutno pito, v katero je vmešala nekaj hrušk iz domačega sadovnjaka. In ni bila edina, ki se je odločila, da s sladico iz domače pečice pogosti zbrane. Velik pekač, ki ga je zavzela čisto prava prekmurska gibanica, je tam nad Vipavo pripravil tudi njen partner, Tomaž Bizjak.
Gibanica je bila sicer krasna, a skutna pita s hruškami nekaj tako zelo posebnega, da vam danes prinašamo recept za Elenino specialiteto, zraven pa še navodila mame Mirjam, ki vas popeljejo do odličnega domačega golaža. Verjamemo, da bosta obe jedi teknili, tudi če pred obrokom ne bo treba več ur obirati grozdja!