FOTO: Plečnik potrkal na vrata Vatikanskih muzejev

Zadnji četrtek v juniju so v Vatikanskih muzejih odprli razstavo, ki nosi naslov Plečnik in sveto, na kateri so razstavili 33 izbranih predmetov liturgičnega posodja, ki ga je oblikoval najbolj znani slovenski arhitekt Jože Plečnik (1872–1957). Oblikovanje sakralnih predmetov ni pogosta tema sodobnih arhitektov in oblikovalcev, Plečnik pa je prav tu v svetovnem merilu ustvaril nekaj enkratnega, tako po številu izdelkov kot tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti. Skrbno pripravljen izbor kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarijev je postavljen v središče Vatikanskih muzejev – na ogled je namreč v sobani na vhodu v vatikansko galerijo, Pinacoteco Vaticano, ki hrani dela najbolj znanih umetnikov in je eden najpomembnejših projektov promocije slovenske kulture v tujini.

Mojstrovine ustvarjalnega duha

Idejno je razstavo zasnoval Blaž Peršin, direktor MGML: »Prepričani smo, da ta, po obsegu sicer ne velika razstava, pomembno prispeva k umestitvi Plečnikovega dela na svetovni zemljevid ter da bo v poletnih mesecih, ko Vatikanske muzeje obišče tudi več kot 20.000 ljudi na dan, veliko postorila za promocijo Slovenije. Prav Plečnikovo oblikovanje sakralnega posodja je pomemben višek njegovega opusa in mala mojstrovina njegovega ustvarjalnega duha.«


Barbara Jatta, direktorica Vatikanskih muzejev, je zamisel o predstavitvi opusa Plečnikovih sakralnih predmetov sprejela z velikim navdušenjem: »Veseli smo, da lahko v osrčju vatikanske pinakoteke gostimo pomembno razstavo sakralnih predmetov Jožeta Plečnika, velikega arhitekta in oblikovalca 20. stoletja. Ustvaril je izviren in inovativen slog, ki se kaže tako v njegovi cerkveni in posvetni arhitekturi kot tudi na področju liturgičnih pripomočkov, kajti zasnoval je mnogo pomembnih del, in ta smo si želeli predstaviti našemu občinstvu.«

Z razstavo Plečnik in sveto se uresničujejo tudi dolgoletna prizadevanja veleposlanika RS pri Svetem sedežu Tomaža Kunstlja po predstavitvi slovenske kulturne dediščine v Vatikanskih muzejih: »Med slovenskimi umi, ki so s svojim delom v arhitekturi in oblikovanju v srednjeevropskem prostoru izživeli bogastvo talenta, obogatenega s trdim delom in osebno duhovnostjo, je nedvomni prvak Jože Plečnik. Če kdo, potem je ta načrtovalec številnih cerkva, tudi njihove notranjosti in opreme ter sakralnih predmetov, s svojim opusom upravičeno potrkal na vrata Vatikanskih muzejev. Veleposlaništvo Republike Slovenije si šteje v veliko čast, da je v sodelovanju z Vatikanskimi muzeji in izjemno dinamično kreativno ekipo Muzeja in galerij mesta Ljubljane ter z veliko finančno podporo ministrstva za kulturo lahko prispevalo en kamenček v Plečnikov obisk Vatikana.«

Plečnikovo pojmovanje svetega

Kakšno je bilo Plečnikovo pojmovanje svetega in kako se je to manifestiralo v njegovih delih, je proučil sociolog dr. Tomaž Jurca, ki je pri raziskovanju gradiva, shranjenega v Plečnikovi zbirki, tesno sodeloval s kustosinjo Ano Porok. Ob ljubljanski razstavi je zapisal, da se vsebinsko v prvi vrsti opira na korespondenco našega arhitekta s starejšim bratom, duhovnikom Andrejem, in frančiškanom Josipom Markušićem, ki je ohranjena v Plečnikovi zbirki: »Čeprav je vsaka razlaga Plečnikove duhovnosti in njegovih osebnih prepričanj nekoliko tvegana, nam omenjena pisemska zapuščina skupaj z ohranjenimi načrti in pričevanji vsaj delno razkriva nekatere njegove manj znane miselne poteze. Med temi je še posebno zanimivo Plečnikovo pojmovanje krščanstva, odkrivanje njegove osebno obarvane vernosti in ne nazadnje njegovega odnosa do institucionalizirane religije, njene dogmatike in duhovščine. Posamezni tematski sklopi razstave se dotikajo tudi njegovih življenjskih nazorov, njegovega dojemanja arhitekture, ki jo je razumel kot molitev, in njegovega poskusa reformiranja zasnove bogoslužnega prostora. V zvezi s tem so širši javnosti prvič predstavljeni Markušićev spis Za našo arhitekturo, ki v veliko pogledih povzema Plečnikovo razumevanje sakralne arhitekture, in manj znana razmišljanja umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta o cerkvi sv. Frančiška v Šiški.«


Dela arhitekta Jožeta Plečnika so bržkone najboljša priča njegovega pojmovanja svetega, saj so kot molitev, v kateri se skrivajo vsa njegova prepričanja, vodila in načela, še razmišlja dr. Jurca: »Pri Plečniku se namreč sveto ne navezuje zgolj na arhitektovo religioznost, ampak tudi na njegovo umetnost, njegova osebna prepričanja, življenjske nazore in moralo. Ta področja so pri Plečniku vseskozi tesno prepletena, meja med njimi pa je pogosto težko določljiva. V luči pogostih razprav o potrebi po ločitvi Plečnikove vere in umetnosti velja torej najprej poudariti, da je našega velikega arhitekta težko razumeti, če omenjeni sferi obravnavamo ločeno. Tako vera kot umetnost sta za Plečnika sveti in mu pomenita iskanje najvišjega dobrega, moralno neoporečnega, nedotakljivega, lepega in ljubljenega.«