DUHOVNOST

Duhovna modrost: čustvene rane

Posvetimo se problematičnemu vzorcu in ga rešimo. Ko nas zaboli, prepoznajmo lažno prepričanje in ga spremenimo.
Fotografija: Čustvena bolečina obuja naše otroške vzorce, da bi jih presegli. FOTO: Mangostar_studio/Getty Images
Odpri galerijo
Čustvena bolečina obuja naše otroške vzorce, da bi jih presegli. FOTO: Mangostar_studio/Getty Images

Čustvena rana ni enako kot dogodek, ki jo je povzročil. Gre za prepričanje, ki nam jemlje moč in smo ga prevzeli kot odziv na določen pretekli dogodek, najpogosteje iz otroštva. Skoraj vedno je v središču rane občutek nevrednosti ali pogojne vrednosti. Otrok si namreč vedno na svoj način pojasni, zakaj mu starši niso zadovoljili neke čustvene potrebe - ko ga ne pohvalijo, misli, da je nevreden ali da mora izpolniti določene pogoje, da bi bil ljubljen.

Predpostavka je seveda povsem neresnična. Vsa lažna prepričanja - nevrednost, občutek nemoči, žrtve, potreba po boju za preživetje - lahko sčasoma povzročijo resno psihološko škodo, zato smo razvili opozorilno varovalko, to je čustvena bolečina, ki opozarja, da je naše prepričanje lažno. Ko nas zaboli, imamo priložnost, da prepoznamo lažno prepričanje in ga spremenimo.

Večina nas seveda napačno interpretira bolečino - mislimo namreč, da je prepričanje resnično, s tem pa ga okrepimo in poglobimo rano. V odraslosti še vedno pričakujemo pohvalo od staršev, da bi se počutili vredne, kar seveda sproži še več bolečine, ko nam je ne dajo.

Dejstvo je, da se notranji varovalni sistem ne bo ustavil sam od sebe, še več, pritegnili bomo vedno nove zunanje dogodke, dokler ne bomo posvetili dovolj pozornosti vzorcu in ga rešili. 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas