DUHOVNA MODROST
Namen bolečine
Dandanes se izogibamo trpljenju in vsaki neprijetnosti. Bolečina je lahko opozorilo, uči nas ponižnosti.
Odpri galerijo
Samo bolečina in skupne težave nas spodbudijo h globokemu sočutju in ponižnosti. FOTOGRAFIJI: Guliver/Getty Images
Kako vemo, da je nekaj narobe v našem telesu? Bolečina je tista, ki nam sporoča, da nekaj ni prav. Če je ne bi bilo, bi si lahko telo dolgoročno tudi uničili. In kako vemo, da je nekaj narobe z nami v čustvenem pogledu? Ker doživljamo čustveno bolečino.
Če ne bi bilo notranje bolečine, se ne bi sprožil proces zdravljenja in bi se psihična težava lahko razvila v skrajnost.
Iz teh dveh primerov lahko sklepamo, da je ena pomembnejših funkcij bolečine opozorilo, je nekakšna budilka, ki omogoča, da smo pozornejši, da ugotovimo, kaj je narobe, in to popravimo. Zato se moramo zavedati, da bo bolečina vztrajala, dokler ne rešimo problema.
Bolečina je po drugi strani lahko tudi učiteljica sočutja. Ste že prišli v stik z ljudmi, ki jim je šlo v življenju vse po željah in načrtih? Tisti srečnejši, ki ne doživljajo večjega trpljenja, ne razvijejo pravega sočutja. Ob tebi je na primer srčen film, v katerem lahko vidimo, kaj se dogaja, ko lep, pameten mlad mož, ki živi v ugodju in živi življenje na polno, doživi krizo.
Toda v tem filmu glavni igralec izbere pobeg od bolečine in omejitve, nekaj tako zelo usklajenega s sodobno miselnostjo. Sodobni zahodni svet je nekako izgnal trpljenje z ulic in iz vsakodnevnega življenja ter ga poslal v bolnišnice, domove in podobne ustanove, ki ločujejo tiste z bolečinami od preostalih. To pa zelo dobro kaže naš odnos do bolečine in trpljenja.
Najpogosteje se umikamo vsemu, kar bi nam tako ali drugače prineslo nelagodje, in poskušamo živeti tako, da se zaščitimo pred vsem, kar bi nam lahko prineslo bolečino. Včasih sami sebe omejimo v razvoju, ker si nečesa ne upamo in bi tveganje lahko prineslo bolečino, ker bi nas sprememba lahko stresla iz cone udobja in prinesla neprijetna občutja.
Toda kriza in bolečina nista nujno nekaj, pred čimer si je treba zatiskati oči in od česar je treba pobegniti. V soočanju z bolečinami in trpljenjem, tako lastnim kot tujim, se v človeku, če je odprt za spremembe in razumevanje, razvije sočutje do vseh trpečih in nas vse skupaj poveže v skupno človeško družino, ko nam postane jasno, da nismo ločeni in da je bolečina človeška.
Zanimivo je opazovati, kaj se zgodi v primeru skupne krize, skupne bolečine, na primer ob potresu. Ljudje se povežejo, ob bolečini in ranljivosti si postanejo bolj podobni, bližji, ni navideznih meja in pride iz njih osnovna človeškost.
Bolečina pa ima še tretji obraz – lahko nas uči tudi ponižnosti. Verjetno v sedanjem času nihče ne stremi k ponižnosti kot kakovosti. Toda kaj naša vzvišenost in in nedotakljivosti, pomanjkanje dotikov, stikov, smeha, tudi prepiri, osamitev nam prinašajo veliko psihičnega in tudi fizičnega nelagodja in težav.
Osamljenost je bolezen sodobne družbe. Ko nas bolečina opomni, da smo minljivi, ranljivi, da smo v resnici samo mravlja med mravljami, eden med mnogimi podobnimi, nekoliko posebni, pa vendar veliko bolj ranljivi, kot bi si želel priznati, nas lahko to potre, potolče, lahko pa nas sooči z realnostjo in nas stik z njo naredi bolj modre in s tem tudi bolj ponižne.
Torej vsakič, ko čutimo bolečino, naj bo zaradi zunanjih okoliščin ali notranjih tegob, se, če smo odprti do njenega sporočila, lahko nekoliko bolj odpremo tudi trpljenju in bolečini drugih. Bolečina nam kaže, kje so težave, in nas usmerja v iskanje rešitev. Včasih so te nekoliko bolj učinkovite, drugič manj, a če si dovolimo, je bolečina vedno tudi soočenje z našo primarno človečnostjo, ranljivostjo, povezanostjo z vsemi ter medsebojno odvisnostjo.
Samo bolečina in skupne težave nas spodbudijo h globokemu sočutju in ponižnosti. FOTOGRAFIJI: Guliver/Getty Images
Če ne bi bilo notranje bolečine, se ne bi sprožil proces zdravljenja in bi se psihična težava lahko razvila v skrajnost.
Iz teh dveh primerov lahko sklepamo, da je ena pomembnejših funkcij bolečine opozorilo, je nekakšna budilka, ki omogoča, da smo pozornejši, da ugotovimo, kaj je narobe, in to popravimo. Zato se moramo zavedati, da bo bolečina vztrajala, dokler ne rešimo problema.
Bolečina je po drugi strani lahko tudi učiteljica sočutja. Ste že prišli v stik z ljudmi, ki jim je šlo v življenju vse po željah in načrtih? Tisti srečnejši, ki ne doživljajo večjega trpljenja, ne razvijejo pravega sočutja. Ob tebi je na primer srčen film, v katerem lahko vidimo, kaj se dogaja, ko lep, pameten mlad mož, ki živi v ugodju in živi življenje na polno, doživi krizo.
Toda v tem filmu glavni igralec izbere pobeg od bolečine in omejitve, nekaj tako zelo usklajenega s sodobno miselnostjo. Sodobni zahodni svet je nekako izgnal trpljenje z ulic in iz vsakodnevnega življenja ter ga poslal v bolnišnice, domove in podobne ustanove, ki ločujejo tiste z bolečinami od preostalih. To pa zelo dobro kaže naš odnos do bolečine in trpljenja.
Najpogosteje se umikamo vsemu, kar bi nam tako ali drugače prineslo nelagodje, in poskušamo živeti tako, da se zaščitimo pred vsem, kar bi nam lahko prineslo bolečino. Včasih sami sebe omejimo v razvoju, ker si nečesa ne upamo in bi tveganje lahko prineslo bolečino, ker bi nas sprememba lahko stresla iz cone udobja in prinesla neprijetna občutja.
Bolečina je lahko znak, da je nekaj narobe z našim telesom ali dušo, hkrati nas lahko tudi marsičesa nauči.
Toda kriza in bolečina nista nujno nekaj, pred čimer si je treba zatiskati oči in od česar je treba pobegniti. V soočanju z bolečinami in trpljenjem, tako lastnim kot tujim, se v človeku, če je odprt za spremembe in razumevanje, razvije sočutje do vseh trpečih in nas vse skupaj poveže v skupno človeško družino, ko nam postane jasno, da nismo ločeni in da je bolečina človeška.
Zanimivo je opazovati, kaj se zgodi v primeru skupne krize, skupne bolečine, na primer ob potresu. Ljudje se povežejo, ob bolečini in ranljivosti si postanejo bolj podobni, bližji, ni navideznih meja in pride iz njih osnovna človeškost.
Bolečina pa ima še tretji obraz – lahko nas uči tudi ponižnosti. Verjetno v sedanjem času nihče ne stremi k ponižnosti kot kakovosti. Toda kaj naša vzvišenost in in nedotakljivosti, pomanjkanje dotikov, stikov, smeha, tudi prepiri, osamitev nam prinašajo veliko psihičnega in tudi fizičnega nelagodja in težav.
Osamljenost je bolezen sodobne družbe. Ko nas bolečina opomni, da smo minljivi, ranljivi, da smo v resnici samo mravlja med mravljami, eden med mnogimi podobnimi, nekoliko posebni, pa vendar veliko bolj ranljivi, kot bi si želel priznati, nas lahko to potre, potolče, lahko pa nas sooči z realnostjo in nas stik z njo naredi bolj modre in s tem tudi bolj ponižne.
Torej vsakič, ko čutimo bolečino, naj bo zaradi zunanjih okoliščin ali notranjih tegob, se, če smo odprti do njenega sporočila, lahko nekoliko bolj odpremo tudi trpljenju in bolečini drugih. Bolečina nam kaže, kje so težave, in nas usmerja v iskanje rešitev. Včasih so te nekoliko bolj učinkovite, drugič manj, a če si dovolimo, je bolečina vedno tudi soočenje z našo primarno človečnostjo, ranljivostjo, povezanostjo z vsemi ter medsebojno odvisnostjo.
