SAŠA DONČIĆ

Uradno nisem obstajal, bil sem ujet v Sloveniji

Objavljeno 27. september 2020 20.15 | Posodobljeno 27. september 2020 19.36 | Piše: Drago Perko

Oče zvezdnika svetovne košarke Luke Dončića je mladoleten zapustil Slovenijo leta 1991 ob osamosvojitveni vojni, a se vrnil in ostal. Njegov sin je odšel v svet star komaj 13 let. In ostal.

Črna pika, ki jo je dobil pri 15 letih že v Sloveniji, ga spremlja vse življenje.
Priimek Dončić je že lep čas prisoten v slovenski košarki. Danes navdušuje Luka, a je bil tudi njegov oče pomemben del košarkarske scene. Saša Dončić, Lukov oče, ima 46 let, z Olimpijo in Heliosom je bil državni prvak, z Laščani je osvojil pokal, s Krko je igral suproligo. Danes je trener, vodi ljubljansko Ilirijo, kjer za Olimpijo uči mlade nadarjene igralce. Dvakrat na dan je v dvorani, ob tem skrbi za družino, pred leti je še drugič postal oče.
image
Črna pika, ki jo je dobil pri 15 letih že v Sloveniji, ga spremlja vse življenje.

Ko pride človek na kavo v Tivoli in povpraša po Saši Dončiću, vedo povedati, da vas danes še ni bilo, vendar vas pričakujejo. Zdi se, da vas imajo radi, da vas cenijo in spoštujejo.
»Nikoli nisem imel občutka, da me kdo sovraži. Sem odprt človek, komunikativen. Rad se pohecam.«

Kakšni ste košarkarski trenerji?
»So momenti, ko mora glava kontrolirati srce. Odvisno je, kakšno ekipo imaš. Letos imamo na Iliriji mlade fante, ki jih je verjetno res najlažje nahruliti. A verjamem, da lepa beseda lepo mesto najde. Morda so bili ti fantje že prevečkrat okrcani, trenerji pa premalo potrpežljivi z njimi.«

Delujete precej mirni.
»Nekaj te skuliranosti sem se naučil, nekaj pa sem je videl pri trenerjih, ki so me vodili skozi igralsko kariero. Veliko jih je bilo, taki in drugačni so bili.«

Ljubljana vam je pisana na kožo, bili ste vsepovsod, pa naj si bo Šentjur, Škofja Loka, Francija, Beograd, vedno znova se vračate v Ljubljano, kjer ste postali trener kultnega drugoligaša Ilirije.
»Lansko sezono sem bil v Šentjurju, a sem z enim očesom spremljal, kaj se dogaja na Iliriji, kjer smo na pogorišču naredili klub. Lani je njegov predsednik postal Vladko Ilievski, ki zelo lepo nadaljuje zgodbo. Zdaj zgledno sodelujemo s Cedevito Olimpijo, dejansko ponujamo razvoj mladim, ki še ne morejo takoj zaigrati za Olimpijo.
To so bili težki časi, saj nismo vedeli, kaj bo. Moj oče je prišel do mene, odšli smo v Beograd.


Od začetka dela na Iliriji smo imeli tako vizijo, a so jo pri Olimpiji Sani Bečirović in ekipa zdaj prepoznali.«

Kako je bilo vam pri prehodu iz mladincev v člane?
»Precej sem delal individualno, nekaj časa sem bil celo na Iliriji. Z Jesenic sem prišel v Olimpijo. V principu pa lahko rečem, da je bilo mladim takrat lažje pri teh prehodih.«

Čudni časi so bili, ko ste vi iz fanta zoreli v moža in lovili polnoletnost. Rojeni ste 1974., leta 1991, 17 let ste imeli, pa ste zapustili Slovenijo.
»To so bili hudi časi. Saj niti nismo vedeli, kaj bo. Moj oče je prišel do mene, situacija je bila taka, kot je bila. Odšli smo v Beograd. Mi smo bili športniki. Bil sem z mladinsko reprezentanco, povedali so nam, da je Slovenija v barikadah. Pa saj niti nisem vedel, kaj so barikade ... Ko si star 16, 17 let, si poln adrenalina, zanima te šport, hoteli smo le igrati košarko.«

Očetova beseda je bila sveta, zato ste šli z družino v Beograd.
»Ne le očetova beseda, tudi mamina beseda je bila in ostala svetinja. Vedite pa to, da smo mi gor rasli v drugem sistemu.«

Pri Crveni zvezdi ste bili dobro leto dni.
»Trener je bil Duško Vujošević, pozneje so mi povedali, da je bil povsem navdušen nad mano.«

Večkrat je slišati, tudi sami ste to nekajkrat že rekli, da se vas je v tistih mlajših kategorijah prijela črna pika, da so vas popredalčkali.
»V Sloveniji je velika napaka, da fante, ki so stari 13, 14 let, etiketiramo in določimo, kaj bo z njimi. Če bo nekdo označen za barabo, bo baraba za vse življenje. To ni prav. Da je tako, je velika krivda tudi pri nas trenerjih, ne nazadnje smo mi tu, da igralce razvijamo, vzgajamo ...«

Kaj so rekli za vas?
»Ves čas se me je držalo, češ da nisem delavec, da ne treniram. Mirno lahko vprašate trenerje, ki so me trenirali, pa vam bodo povedali, ali sem kaj delal ali ne. Priznam, naredil sem kak kiks. Dejstvo je tudi, da me je ta črna pika, ki sem jo dobil pri 15 letih že v Sloveniji, spremljala vse življenje. Prepričan sem: če nekdo, predvsem pa mlad igralec, naredi napako, si zasluži novo priložnost.«

Zapisali ste se športu, prej ste omenjali barabe. Vas je morda celo šport rešil, da niste šli na kriva pota?
»Tega ne vem. Zagotovo pa lahko rečem, da mi je šport veliko dal in me ogromno naučil. Predvsem te nepopustljivosti, vsakodnevnega dokazovanja in vnovičnega poskusa, če je spodletelo.«

Zakaj ste se decembra 1992 vrnili v Slovenijo?
»Da bi bil s prijatelji, sošolci ...«

In ste ostali.
»Res je, potni list mi je veljal do konca leta 1992, 1. 1. 1993 nič več. Dejansko uradno nisem več obstajal. Nisem mogel domov, nisem mogel nikamor. Le v Sloveniji sem lahko bil. Počutil sem se kot Tom Hanks v filmu Terminal. Razlika je bila to, da je bil on ujet na letališču, jaz pa v Sloveniji.«

In potem?
»S pomočjo Košarkarske zveze Slovenije sem dobil priporočila, da sem nadarjen košarkar, potem so se uredili preostali dokumenti. Starši in sestra pa so bili v Smederevu v Srbiji.«

Zaradi košarke ste spoznali lep kos Slovenije.
»Zadnjič smo se ravno pogovarjali, obujali smo spomine. Saj se bo slišalo, kot da se hvalim, a kjer koli sem igral, se je po mojem prihodu rezultatska krivulja obrnila navzgor. Idrija je bila nepozabna pravljica zaradi nepozabnih navijačev.
Pljuvali so po meni, trdili, da sem za milijon evrov prodal sina.


Bil sem v Krki, kjer smo igrali Fibino suproligo, v Heliosu sem osvojil dvojno krono. Potem sem prišel v Olimpijo, kjer je bilo zelo zahtevno, a nam je uspelo z Milićem, Rizvićem, Hukićem in Dragićem vrniti dvojni naslov v Ljubljano. Res imam polno lepih spominov.«

Vsaka stvar ima svoj konec, le klobasa dva. Šalo na stran. Ko pride konec kariere, to za športnika pomeni?
»Šok! Že danes želim fantom, prijateljem povedati, kaj to pomeni, ko je konec. Saj veste: bedak se uči na svojih napakah, pametni pa na napakah drugih.«

Je bilo res tako hudo?
»Prve tri mesece je super, to je bilo zelo sproščeno obdobje. Potem pa ne več. Vajen si življenja kot v vojski: zajtrk, trening, kosilo, počitek, trening, večerja. Vsak dan znova. Potem tega naenkrat ni bilo več. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem se navadil. Svetujem vsem, da ob koncu kariere naredijo kak trenerski tečaj ali pa gredo v menedžerske vode, morda za komisarja tekem. Ko pride premor po koncu igralske kariere, je hudo. Zame je bil to šok. Hitro sem spoznal, da je košarka zame, to delam vse življenje.«

Se je dalo včasih od košarke dobro živeti?
»Precej višje pogodbe so bile kot letos. Dva najboljša košarkarja sta imela na letni ravni toliko, kot ima danes povprečen klub. Ob tem ne smemo pozabiti: kariera športnika je časovno omejena, zato moraš v šestih, sedmih letih zaslužiti, da si nekaj ustvariš.«

Zaznamoval vas je vaš prvorojenec Luka, ki ste ga kot 11-letnega fanta s sabo jemali na treninge v Škofjo Loko. Že takrat ste mu napovedovali velike stvari.
»Luko in njegovo kakovost sem prepoznal. Pa ne le njega. To so bili časi, ko sem poznal vse talentirane igralce od Triglava do Gevgelije. Saj se bo slišalo neumno, pa vendar: na sina Luka sem vedno gledal kot trener in pri teh letih je kazal nekaj neverjetnega.«

Luki je uspelo. Danes je planetarna zvezda!
»Pljuvali so po meni, trdili, da sem za milijon evrov prodal sina, potem so pisali, da sem zanj dobil 100.000 evrov. Po treh letih se je ta zgodba začela obračati. Zdaj bom jaz vprašal: kdo bi bil kriv, če Luki ne bi uspelo. No povejte, kdo? Ok, bom povedal: jaz bi bil največji in edini krivec. Bil sem edini, ki je prevzel tveganje. Hvala bogu, da se je izteklo, kot se je. Pri sebi sem vedel, da delamo prav.«

Ste mirno spali?
»Sem. A sem jasno pogrešal sina, ki je šel pri 13 letih na tuje. Imeli smo precej možnosti, bili smo v turškem Galatasarayu. Nikoli pa ne bi otroka poslal nekam, ne da bi vedel, kam gre. Hotel sem, da Luko vidijo, in da vidimo, kaj ga čaka. Po prvem stiku z Realom je bilo vse jasno. Še danes pa se rad spomnim prvega turnirja, ki ga je Luka odigral v Barceloni z leto starejšimi vrstniki. Od tistega turnirja je šlo vse le navzgor. Dokazal je, da res nekaj premore in da hoče narediti nekaj iz sebe. Uspelo mu je.«

Ob selitvi iz Ljubljane v Madrid je bilo hudo tudi Luki.
»Ni imel pojma, v kaj gre. Nikogar ni poznal, tudi jezika ni znal. Bil je stran od doma, proč od prijateljev. Dva, tri mesece mu je bilo zelo težko, potem je steklo. Naučil se je špansko, dobil nove prijatelje, hitro se je navadil. Precej lažje mu je bilo iti v svet star 13 let, ne pa potem, ko bi imel 15 ali 16. Takrat verjetno ne bi šel, punce in prijatelji naredijo svoje.«

Vaš sin je že končal sezono v ligi NBA, v konkurenci za naslov ostaja Goran Dragić, ki je začel finale vzhodne konference.
»Gledam in spremljam, navijam za Gorana. Podcenjen je v Sloveniji, a je dosegel ogromno, predvsem pa si je vse sam izboril. Privoščim mu, da z Miamijem postane prvak in tako nekako ponovi to, kar mu je uspelo 17. 9., ko je pred tremi leti Slovenijo popeljal do naslova evropskega prvaka!«

Dallas ni mogel dlje kot do prvega kroga končnice.
»Luka lahko vedno odigra boljše, vendar bo ob sebi za nekaj več potreboval vsaj enega ali dva igralca, ne pa da ves čas igra dva na osem. Če se bo Dallas okrepil, bo res kaka žogica manj za Luko, a bo tudi manj izpostavljen, več bo imel prostora, manj porabljenih žog in boljši izkoristek. Ob tem bo delal soigralce boljše. In sva spet pri Goranu Dragiću – leta 2013 je sam igral proti desetim tekmecem na EP v Sloveniji, ki pa ni naredila pričakovanega. Leta 2017 je bil najboljši igralec eurobasketa in še pet soigralcev je naredil boljših.«




Deli s prijatelji