Anže Lanišek: »Če ne bi bil stoodstoten, ne bi bil tu«

Po dobrem mesecu prisilnega premora, kateremu je botrovala poškodba kolena, se Anže Lanišek vrača v karavano smučarskih skokov. Kakor je 27-letni Domžalčan napovedal že kmalu po zdravniškem pregledu, po katerem mu je sprva grozilo celo osemtedensko okrevanje, se bo za točke svetovnega pokala znova potegoval že konec tedna na znamenitem Holmenkollnu nad Oslom, kjer bodo v petek s kvalifikacijami prižgali zeleno luč za začetek norveške turneje Raw Air.

Kako vam je šlo od nog pri prvih skokih po vrnitvi?

»Normalno. Rekel sem si, da ne bom nič tipal, zato sem šel že takoj na polno. Če se že grem to, se grem zares. Imel sem pravšnjo mero zaupanja vase. Resda je bila startna klop postavljena nižje, tako da ni bilo kakšnih ekstremno dolgih skokov.«

Na treningih v Planici je šlo Anžetu Lanišku zelo dobro od nog. FOTO: Borut Živulović/Reuters

Ste bili kaj živčni, preden ste se spet spustili po zaletišču?

»Malo že, vendar dan prej, ko sem od zdravnikov dobil zeleno luč. Ko je napočil čas za skoke, sem se dobro umiril, zaradi česar je potem lepo steklo. No, česa drugega – če sem iskren – tudi nisem pričakoval.«

S kolenom je spet vse v najlepšem redu?

»Da, na srečo nimam več nobenih težav. Če ne bi bil stoodstoten, ne bi bil tu.«

Koliko različnih vaj ste naredili med okrevanjem?

»Delal sem po prilagojenem programu, nekatere vaje pa so bile občasno težke za mojo glavo. To mi je bilo sicer po svoje všeč, da me je sem ter tja vrglo iz cone udobja. Zelo sem vesel, kako se je vse skupaj odvijalo.«

S kakšnimi pričakovanji se boste odpravili na sever Evrope?

»Težko načrtujem kaj točno določenega. Želim si predvsem, da bi na tekmah skakal tako lahkotno, kakor sem na treningih. Kot vedno bom šel umirjeno in sproščeno iz skoka v skok, od tekme do tekme, potem pa bomo videli, kaj se bo iz tega izcimilo. Verjamem, da sem sposoben doseči marsikaj, z rezultati pa se ne obremenjujem.«

Med okrevanjem je Anže Lanišek prejel Bloudkovo nagrado. FOTO: Črt Piksi

Kako bi svojo zdajšnjo formo primerjali s tisto, v kateri ste bili pred poškodbo?

»Težko je to primerjati. Kako sem pripravljen zdaj, bodo pokazale tekme, na treningih pa se počutim super.«

Lovro Kos nam je omenil, da ste na skupnih treningih pred Lahtijem, kjer je on v petek zmagal, skakali za dve stopnički bolje od njega.

»No, preden so odpotovali na Finsko, sem dejansko veliko bolje skakal od Lovra, vendar pa on takrat zagotovo še ni pokazal vsega, kar je imel v svojih nogah. Nad svojo pripravljenostjo se ne pritožujem, se pa zaradi tega moja pričakovanja niso spremenila.«

Se pa že zelo veselite vrnitve, kajne?

»Seveda! Tudi zaradi tega, ker bodo skakalnice zagotovo bolje pripravljene, kot so zdaj v Planici.«

Kaj je narobe s planiškima napravama – (pre)mehko doskočišče?

»Težava je v pomanjkanju snega. Kar zadeva doskočišče, pa je enkrat premehko, drugič zelo trdo.«

Pričakujete, da boste imeli pred prvimi tekmami po več kot mesecu dni tudi nekaj treme?

»Dvomim, saj vem, kam grem in kaj lahko pričakujem. Za nameček znam še vedno skakati, tega se čez noč ne pozabi.«

Pri okrevanju mu je pomagala tudi žena Nastja. FOTO: instagram A. L.

Ste se spogledovali že z nastopom v Lahtiju?

»Da, vendar pa trenerji še niso bili za to.«

Kako ste med svojo odsotnostjo spremljali tekme in doživljali uspehe reprezentančnih kolegov?

»Zelo sem bil vesel zanje, saj zares dobro skačejo. Seveda bi si želel biti zraven, a sem se hitro sprijaznil s tem, da se vse zgodi z določenim razlogom. V mojem primeru je očitno do tega prišlo, da sem se odpočil. Ko sem se poškodoval, mi je bilo sicer najbolj žal tega, da nisem mogel na svetovno prvenstvo v poletih na Kulmu. Zelo sem si namreč želel leteti. Zato se zdaj toliko bolj veselim poletov, ki so še pred nami – v Vikersundu in nato seveda tudi na velikem finalu v Planici.«