Tekma na letalnici v ZDA bi bila spektakel brez primere

LJUBLJANA – Bine Norčič je bil prijetno presenečen, ko se je po marčevskem finalu svetovnega pokala v Planici med kandidati za novega glavnega trenerja slovenske reprezentance v smučarskih skokih pojavilo tudi njegovo ime. Sam namreč o tem ni vedel ničesar, poleg tega je bil že sredi pogovorov z vodstvom ameriške zveze, s katerim je nazadnje podaljšal sodelovanje za naslednje olimpijsko obdobje.

V Pjongčangu napadal Alborna

Čeprav so ameriški skakalci pod njegovo taktirko v zadnjih sezonah naredili opazen napredek, je 37-letni Gorenjec, doma iz Adergasa pri Cerkljah, od varovancev kljub vsemu pričakoval še več – zlasti na olimpijskih igrah v Pjongčangu. »Potihem sem napadal 11. mesto Alana Alborna z OI v Salt Lake Cityju 2002 in Kevin Bickner mu je bil letos v Koreji, kjer je bil po uvodni seriji na srednji skakalnici 14., že zelo blizu. Tekmo je nato končal na 18. mestu, s katerim so bili na zvezi zelo zadovoljni; kot tudi z moštvenim devetim mestom, kar je bil celo največji ekipni uspeh ameriških skakalcev na OI. Vse lepo in prav, toda sam sem meril na finale, torej med osmerico,« je razkril Norčič in pristavil, da so ga želeli Američani po sezoni na vsak način zadržati v svojih vrstah. »Pravijo, da so šli, odkar sem poleti 2014 prišel k njim (sprva je bil pomočnik Clinta Jonesa, že v sezoni 2015/16 pa je postal glavni trener, op. p.), njihovi rezultati ves čas navzgor. A še nisem zadovoljen, čeprav je težko delati in pričakovati še boljše dosežke, če imaš na voljo le štiri članske reprezentante,« je pojasnil selektor ameriško-kanadske skakalne vrste, hvaležen vsem slovenskim pokroviteljem, ki so s podporo prispevali svoj delež k njihovemu napredku. Preden je z vodilnimi možmi na zvezi (izvršni direktor je nekdanji nordijski kombinatorec Bill Demong, vodja odbora pa Rex Bell) sklenil novo pogodbo, jim je postavil določene pogoje. Ker mu ni bilo najbolj všeč, kako so doslej onstran Atlantika delali z mladimi skakalci, se je zavzel za večji vpliv na razvoj ameriških upov, ki jih res ne manjka. Na poletnem državnem prvenstvu v Park Cityju se konec julija, denimo, vsako leto zbere več kot 200 otrok, ki se merijo na napravah, velikih od deset do 60 metrov.

V ekipo pripeljal še Družino

»Doslej sem jim pri tem pustil proste roke, kar se nam ni obrestovalo, saj v udarno ekipo nismo dobivali novih tekmovalcev. Prišli so do neke ravni, naprej pa ne več. Ker gledam dolgoročno, si želim v ZDA vzpostaviti učinkovit sistem, zato je bil eden od mojih pogojev za nadaljnje sodelovanje tudi ta, da obdržim sodelavce, torej Uroša Vrhovca, ki je odgovoren tudi za izdelavo tekmovalnih dresov, trenerja ženske vrste Igorja Cuznarja, fizioterapevta Boštjana Ahačiča in Nastjo Gradišar. Poleg tega sem za mladinski pogon pridobil še Jana Družino (v minuli sezoni pomočnika glavnega trenerja slovenske reprezentance v nordijski kombinaciji Mitje Oraniča), ki ima res dobre ideje,« je zaupal Norčič, ki je ob že omenjenem Bicknerju v prvo ekipo uvrstil še Američane Michaela Glasderja, Caseyja Larsona in Williamsa Rhoadsa ter Kanadčana Mackenzieja Boyda-Clowesa in Matthewa Soukupa, medtem ko je mladinsko vrsto razširil na ducat imen. Med glavnimi cilji je izpostavil redne uvrstitve med deseterico, pri čemer največ stavi na Bicknerja, ob tem pa lepo prihodnost pripisuje tudi Larsonu, na naslednje zimske OI leta 2022 v Pekingu pa bi rad odpeljal močno ekipo. Poleg tega si želi v ZDA spet pripeljati tekmo za svetovni pokal, pomemben korak k njej pa bi bil lahko finale velike nagrade na letalnici v Copper Peaku (HS-185), ki je že na provizoričnem koledarju Mednarodne smučarske zveze (FIS) za leto 2019. »To bi bil spektakel brez primere, ki bi glede na moje izkušnje z ameriškimi preizkušnjami skoraj zagotovo privabil od 30.000 do 40.000 navdušenih gledalcev,« je še dejal sin legendarnega smučarskega skakalca Bogdana Norčiča.